Foto: Simbolna ilustacija UI za Davorina Zorzuta
Davorin Zorzut se je rodil 20. januarja 1930 v slikoviti briški vasi Imenje pri Šmartnem. Njegova mladost je bila zaznamovana z vojno in negotovostjo, a tudi z zvokom harmonike, ki je pogosto odmeval med griči rodnih Brd. Že zgodaj je pokazal, da mu glasba ni bila le razvedrilo, temveč način življenja in izražanja.
Po vojni je spoznal, da mu novo okolje pod komunistično oblastjo ne dopušča svobode, po kateri je hrepenel. Zato se je, skupaj s svojim dekletom Anico, leta 1955 pogumno podal čez mejo v Italijo. V Vidmu sta kot politična begunca našla zatočišče v taborišču Campo profughi Udine in se tam, 31. januarja 1956, poročila. Kljub negotovosti tistih dni ju je povezovala trdna ljubezen in vera v boljše življenje. V Italiji se jima je rodil sin Mario – Davorinova največja življenjska radost.
Družina se je 19. aprila 1957 vkrcala na ladjo Aurelia in po dolgem potovanju maja prispela v Melbourne. Davorin se je hitro vključil v novo okolje in s trdim delom ustvaril varen dom – najprej v Strathmore, nato v Moonee Pondsu, kjer je preživel večino svojega življenja. A njegova prava moč ni bila le v delu z rokami, temveč v srcu, ki je pela.
Glasba je spremljala Davorina na vsakem koraku. Skupaj s sinom Mariem je ustanovil več ansamblov – Klas, Fest in Naš trio v St. Albansu, ki je bil njegova zamisel in ponos. Igrali so polke, valčke in nežne melodije, ki so vabile k plesu in spominjale na domovino. Čeprav so pogosto nastopali v avstrijskih, poljskih in nemških klubih, so v vsako pesem vpletli tudi košček slovenske duše. Davorin je znal z glasbo povezati ljudi, ne glede na narodnost ali jezik.
Harmonika je bila njegov najzvestejši spremljevalec – z njo je izpovedoval veselje, hvaležnost in spomine. Ko so se od njega poslovili 31. januarja 2011 v Essendonu, so prijatelji in svojci slišali še zadnje melodije, ki jih je tako rad igral. Ob njih so mu vsi navzoči z iskrenim aplavzom izrazili hvaležnost – kot bi mu želeli reči: Hvala, Davorin, za tvojo pesem, ki ostaja med nami.
Za njim žalujejo žena Anica, sin Mario z ženo Suzi, vnuki Ryan, Dion in Bianka ter sorodniki v Avstraliji in Sloveniji. Vendar je Davorin Zorzut s svojo glasbo pustil svetlejšo sled, kot bi jo zmogel marsikateri kip ali spomenik – saj pesem, ki pride iz srca, nikoli ne utihne.
Kovček 