Foto: Simbolna iluastracija UI za Jelko in Pavlo Maglica iz Čičarije
V hladnih zimskih nočeh v vasi Golac, visoko nad kraškim robom, je veter pogosto tulil med suhimi kamni in skromnimi zidovi hiš, kakor da preizkuša vztrajnost ljudi, ki so tu živeli. V tistih letih, ko sta odraščali sestri Helena – Jelka in Pavla Maglica, je bil Golac svet revščine, trme in nevidne, a močne povezanosti. Družina Maglica je imela štirinajst otrok – a polovica jih je umrla kmalu po rojstvu. Ta bolečina je oblikovala družino, pa tudi dekleti, ki sta se rodili v svet, kjer se kruh ni jemal za samoumeven dar, temveč za pridobljeno nagrado.
Jelka, rojena leta 1921, je bila sedma med živimi otroki – tiha, vztrajna in že v mladosti polna odgovornosti. Njene prve šole so bile italijanske, ker je takrat ta del Primorske spadal pod Italijo, a je imela več opravka s pašo krav kot s šolskimi klopmi. Mama in oče sta potrebovala pridne roke. Tudi kasneje, ko je druga svetovna vojna raztrgala Primorsko na koščke, je Jelka okusila najtršo plat življenja. Očeta so ubili Nemci, ona sama pa je bila tista, ki ga je našla v gozdu – prizor, ki ga človek v sebi nosi vse življenje.
Po vojni je trda realnost ostala. Jelka je preživljala sebe in družino tudi z majhnim tihotapstvom čez mejo – kakor mnogi Primorci, ki so iskali drobtinaste načine, da si izboljšajo življenje. Tretje prijetje je pomenilo tri leta zapora. Ko je iz njega izšla, zlomljena, a ne premagana, je sprejela odločitev, ki je spremenila njen svet: leta 1951 je pobegnila iz Jugoslavije.
Sledila je Bonegilla, kraj prvih korakov tisočev priseljencev. Tam je srečala Gracijana Pirca, in med skromnimi barakami, prahom ter hrupom množice novih prišlekov sta si obljubila življenje. Zgodnji meseci poroke so bili nomadski – odtujena avstralska pokrajina, vročina, obiranje sadja na severu, nove besede, nova pravila. A Jelka je vedno imela tisto trmo iz Golca, ki jo je nesla naprej.
Ko sta se ustalila v Adelaidi, v Thebartonu, je končno našla dom. Rodila sta se Franco in Helena, in Jelka – ki je nekoč pasla krave na golih primorskih pašnikih – je postala ženska, ki je brala knjige v treh jezikih in naročala “Misli”, kakor bi želela ostati povezana z obema domovinama.
V zadnjih letih svojega življenja je v Villa San Hilarion našla toplino, skupnost in duhovno oporo. Pogosto je sedela s knjigo v roki, tiha in mirna – kakor nekdo, ki se je naposled sprijaznil z vsemi nevihtami življenja.
PAVLA – MLADOSTNA DRZNOST IN ŽIVLJENJE, KI JO JE PREIZKUŠALO
Deset let po Jelki, leta 1931, se je v isti hiši v Golcu rodila Pavla. Bila je bolj lahkotna, bolj nasmejana, v sebi je nosila tisti iskeri pogum mladine, ki jo je svet ravno začel vabiti čez meje, čez hribe, čez strah. Če je Jelka v sebi nosila resnost, je bila Pavla mehkejša, a nič manj pogumna.
Ko sta z zaročencem Gabrijelom leta 1954 pobegnila čez mejo v Trst, je bilo v njunem dejanju nekaj skoraj filmskega. V Trstu sta se poročila, decembra istega leta pa že sedela na letalu za Avstralijo – prvič v življenju tako visoko nad zemljo. Kmalu je rodila hčerko Rosemary, dve leti pozneje Suzi, in tako se je začela njuna avstralska zgodba.
Delala je trdo, kot so delali vsi priseljenci: malo, da bi odplačali prvi dom, malo, da bi kupili avto, malo, da bi hčerkama omogočili več, kot je imela ona. Življenje ji ni prizanašalo – sladkorna bolezen, številne operacije, dolga leta skrbi. Ko je novembra umrl Gabrijel, njen mož, so se ji podrli temelji, in srce – že oslabljeno – ni več zdržalo. Konec decembra, v času, ko se svet ovija v lučke in pričakovanja, je v bolnišnici v Adelaidi potihoma odšla.
A Pavlina zgodba ni zgodba žalosti. Je zgodba o vztrajni ženstveni moči, ki je iz najrevnejšega kotička Primorske odšla v svet, ustanovila družino, zgradila dom in ga – kljub boleznim – ohranila topel.
DVE SESTRI, DVE ŽIVLJENJI, ENA KORENINA
Jelka in Pavla sta bili različni – kakor se na isti veji dva sadeža nikoli ne zrcalita popolnoma enako. Ena starejša, izkušena, preizkušena v vojnah in zaporih, druga mlajša, živahnejša, ki je v svet odšla skupaj z ljubeznijo. A v temelju sta si bili enaki:
skromnost, pogum, zvestoba družini, občutek za skupnost in neuklonljivost, ki jo najdeš le pri ljudeh, rojenih v trdo kraško zemljo.
Ko sta se obe znašli v Avstraliji, v svetu evkaliptusov, suhe vročine, novega jezika in možnosti, sta tam našli nekaj, česar doma ni bilo – priložnost.
Jelka je našla tiho pristanišče po življenju preizkušenj, Pavla toplino svoje družine, obe pa so v Thebartonu obdajali rojaki, spomini, vera in pesem.
Danes v Centennial Parku, kjer počivajo skupaj s svojima možema, je med grobovi mogoče zaslutiti pripoved, ki je večja od katere koli posamezne usode: zgodbo generacije, ki je odšla iz revščine in vojne v upanje in delo. V Avstralijo niso prinesli veliko stvari – a prinesli so srčnost, pridnost in neprekinjen spomin na domovino.
In to sta prinesli tudi Jelka in Pavla.
Kovček 