Foto: Simbona ilustracija UI za pot Franca Maglice v Avstralijo
Izseljevanje iz Čičarije – iz kamnite revščine v svet
Čičarija je ena najrevnejših in hkrati najbolj geografsko odmaknjenih pokrajin slovenskega etničnega prostora. Njene vasi – Golac, Obrov, Račice, Skadanščina in druge – so od nekdaj živele na meji med burjo, kamnom in skromnostjo. Tu ni bilo obilja; tu je bilo življenje tesno zvezano z zemljo, ki jo je bilo treba prigarati, ne pa podedovati.
V tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja se je položaj še zaostril. Čičarija je bila pod Italijo, kar je pomenilo politični pritisk, gospodarsko zaostalost in prisilno italijanizacijo. Mnogi otroci, tudi Franc Maglica, so morali v italijanske šole, čeprav so doma govorili slovensko ali istrsko narečje. Zaradi nerodovitne zemlje so se cele družine preživljale s sezonami, deli in občasnimi zaslužki v Trstu ali Pulju.
A kljub težkim razmeram je med ljudmi ostajala trma in ponos, ki je značilen za to kraško pokrajino. V hišah, postavljenih iz sivih kamenov, so živele velike družine, kot družina Maglica – nekaj otrok je preživelo, mnogi žal ne. Smrtnost je bila visoka, lakota pogosta, prihodnost pa negotova.
Po drugi svetovni vojni je Čičarijo zajel nov nemir. Meja, politika, povojne čistke, skromno plačana dela in strah pred prihodnostjo so marsikoga vodili k misli, da je življenje drugje morda bolj naklonjeno. Prva pot je bila običajno v Trst, ki je veljal za okno v svobodni svet. Iz Trsta sta se pot nadaljevala v Italijo, Francijo, Nemčijo ali pa daleč preko morij – v Kanado, Argentino in predvsem v Avstralijo, ki je med slovenskimi izseljenci postala skoraj mitična obljubljena dežela.
Avstralija je v petdesetih letih potrebovala delovno silo in je ponujala vstopne sheme, začasna taborišča, delo na kmetijah, v tovarnah, rudnikih, vzdrževanju cest. Mnogi Čičarci so se odločili, da tveganje sprejmejo. Ko so menjali kamnite terase svojih domov za neznane širjave južne poloble, so s seboj nosili eno skupno misel: nekje mora biti življenje, ki ni le preživetje.
V tej valovni dobi izseljevanja je iz Golaca odšel tudi Franc Maglica. Njegova zgodba je le ena med mnogimi, a je hkrati zgoščena podoba tistega časa: revščina, pogum, napor, delo, nova skupnost, domotožje – in na koncu pokončna tišina človeka, ki je življenje prehodil v dveh svetovih.
V odmaknjeni in vetrovni pokrajini Čičarije, v vasi Golac, se je 12. januarja 1928 rodil Franc Maglica. Kraj, stisnjen med kamnite terase in borovce, je bil v tistih letih del italijanske države, zato je majhen deček hodil v italijansko šolo – kratko, a dovolj dolgo, da je osnova tujega jezika postala del njegovega vsakdana. Otroštvo na robu sveta ni bilo lahko: zemlja je bila skopa, zima dolga, kruha nikoli preveč. A prav iz teh strmin Čičarije so izšli ljudje, ki so poznali trdo delo, vztrajnost in redko pokončnost.
Po drugi svetovni vojni je Franc nekaj let služil pri policiji. Kljub redni službi pa je čutil, da ga domača dolina vse bolj utesnjuje; želel je življenje, ki bi prelomilo skromnost in negotovost povojnih let. V njem je dozorevala odločitev, kakršno je sprejel mnogi Primorci: iskati priložnost drugje.
Pobeg čez mejo in poroka v Servoli
Maja 1954 je naredil življenjski korak, ki je zahteval pogum in odločnost: pobegnil je v Trst. To ni bil romantičen skok – bila je tiha, nevarna pot, prežeta s strahom pred patruljami in s težo misli, da se morda nikoli več ne bo vrnil domov. A v Trstu je že čakal dih svobode in priložnosti.
Za njim je kmalu, še istega leta, prišla tudi njegova zaročenka Marija. V Servoli sta se 18. novembra 1954 poročila – skromno, toda z jasno vizijo skupnega življenja, ki ju bo vodilo čez oceane.
Preko Trsta v svet – na letalo KLM
Le nekaj tednov pozneje, po božiču, 27. decembra 1954, sta sedla na letalo družbe KLM. Letenje čez pol sveta je bilo tedaj še dogodek, ki so si ga lahko predstavljali le redki. Za mlad par iz Golaca je pomenilo začetek popolnoma novega življenja.
2. januarja 1955 sta pristala v Darwinu, vročem, tropskem mestu na severu Avstralije, ki se je zdelo svetlobna leta oddaljeno od kamnitih krajev Čičarije. Od tam ju je pot vodila naprej v Sydney in nato z vlakom v taborišče Bonegilla, kjer so številni Slovenci, Hrvati, Italijani in drugi čakali na delo in prvo priložnost v novi državi.
Prvo delo in pot v Adelaido
Njuno prvo delovno mesto je bila farma v Talemgati. Ritem življenja je bil trd: dolgi dnevi, nov jezik in drugačen svet. Toda zanje je pomenilo nekaj nepogrešljivega – stabilnost, ki je leta v Golacu niso poznala.
Kmalu ju je našel rojak iz domače vasi in ju povabil: »Pridita v Adelaido. Tam je delo, tam je naša skupnost.« Poslušala sta ga. V Adelaidi sta si ustvarila dom, tam sta se jima rodila sinova Slavio in Ivan, in tam so se prvine novega sveta počasi zlivale s spomini na Golac.
Dolga delovna pot in skriti boj z boleznijo
Franc je v Adelaidi našel dolgoročno zaposlitev v RAH (Royal Adelaide Hospital), kjer je delal kar 32 let – zanesljivo, marljivo in predano, kot je znal človek, vajen skromnega dela na kamniti zemlji.
V zadnjih petih letih življenja ga je spremljalo breme levkemije, pozneje pa še težja diagnoza – bolezen motornih živcev, ki počasi ugaša moč mišic. To je bila redka, neozdravljiva bolezen, ki so jo zdravniki odkrili šele tik pred smrtjo.
2. januarja 2003, natanko 48 let po prihodu v Avstralijo, je umrl, obdan s svojo družino.
Slovenska skupnost ob zadnjem slovesu
Zadušnica je bila 4. januarja 2003 v slovenski cerkvi v Adelaidi, kjer je slovenska beseda toliko desetletij grela srca izseljencev iz Primorske in drugih krajev. Po maši so ga pospremili na pokopališče Dudley, kjer že počivajo njegovi starši, sestra in svak – kot da se je po dolgi poti sveta krog dokončno sklenil.
Vdovi Mariji, sinovoma Slaviju in Ivanu ter njunim družinam je skupnost izrekla globoko sožalje.
Kovček 