Foto: Simbolna ilustracija UI za Vido Vojvodo
1. Otroštvo v Brkinih – kraj skromnosti in trdega dela
Vida Gustinčič se je rodila 29. maja 1933 v Tatrah v Brkinih, območju, ki je v povojnih desetletjih dajalo Avstraliji več kot le nekaj deset slovenskih priseljencev. Brkini so bili svet zase: valoviti griči z zaplatami polja, majhne vasi, samotne hiše, premišljena skromnost. Življenje tam nikoli ni bilo lahko – zemlja je bila skopa, delo trdo, razdalje med kraji velike, družine številne in prihodnost mnogokrat negotova.
To je bilo okolje, ki je Vidi privzgojilo trdnost, spoštovanje dela in občutek za skupnost. V Brkinih so ljudje živeli »s skromnim ponosom«, kot je nekoč zapisal eden od tamkajšnjih učiteljev: veliko je pomenila pridnost, še več pa človečnost.
V tistem času so številni mladi domačini gledali proti Trstu in naprej – v svet, ki je obljubljal delo in možnost, da se življenje izboljša. Med njimi je bila tudi Vida.
2. Odhod v svet – pot, ki se je začela v mladosti
Ko je leta 1955 odhajala proti Avstraliji, je nosila s seboj le nekaj kovčkov in veliko odločnost. Bila je stara komaj 21 let. Prihod v Avstralijo 5. januarja 1955 je pomenil prelom: iz brkinskih gričev v melbournske soseske, iz mirnih vasi v hitro rastoče naseljevanje priseljencev po vojni.
Vida je spadala v generacijo mladih slovenskih žensk, ki so v Avstralijo prihajale kot del nove delovne sile za tekstilne tovarne, proizvodne obrate ali kot spremljevalke družin in bodoče žene. Bila je generacija, ki je tvorila hrbtenico slovenske skupnosti, čeprav so moški včasih bolj stopali v ospredje.
Še istega leta se je v Yarravillu poročila s Francem Vojvoda iz sosednjega Padeža – sosednja brkinska vas, a tam dol v Avstraliji je ta bližina dobila nov pomen. Postala sta par, ki je korenine od doma prenesel v novo domovino.
3. Družinsko življenje in delo – gradnja doma in gradnja skupnosti
Franc in Vida sta si v Avstraliji ustvarila dom, ki je temeljil na delu. Družinsko podjetje v gradbeništvu je bilo rezultat številnih let odrekanja, fizičnega napora in znanja, ki ga je bilo treba osvojiti v novi državi, novi kulturi in novi jezikovni resničnosti.
Vida je delala – ne kot pomočnica, ampak kot enakovredni del družinskega pogona. Dolge ure, organizacija pisarne, skrb za gospodinjstvo in hkrati za skupnost. To ni bila vloga, ki bi se opazila na prvi pogled, a brez nje marsikaj ne bi stalo.
Hkrati je bila mati sinu Maxu – družina je bila središče njenega sveta. Do poslednjih dni sta zanjo skrbela mož in sin, kar pove o močni, medsebojni ljubezni.
4. Slovensko društvo Jadran – Vida kot tiha arhitektka skupnosti
V slovenskem društvu Jadran je Vida pustila najglobljo sled. Bila je članica, ki je znala držati skupaj nit skupnosti – v šoli, pri dogodkih, na sestankih, v zaodrju, ki ga mnogi ne vidijo, a brez njega ni življenja skupnosti. Bila je tista vrsta oseb, ki v tujini ohranjajo domovino živo: s toplino, delom in predanostjo.
Mož Franc je bil predsednik kluba, Vida pa je bila njegova najzanesljivejša opora – ena izmed tistih žensk, ki so slovenska društva po svetu ohranile pri življenju. In prav ona je zasnovala ter oblikovala knjigo pokojnih članov Jadrana, delo, ki je redkost v izseljenski zgodovini. Knjiga ni bila le spominsko delo – bila je izvir ljubezni do ljudi, ki so gradili skupnost, in hkrati prizadevanje, da se njihove poti ne izgubijo v pozabo.
S tem je Vida – tiho, skromno – postala kronistka skupnosti.
5. Zadnji dnevi – besede, ki ostanejo
Ko je decembra 2012 začutila, da se življenje izteka, je izrekla besede, ki jih je Slovenija v Avstraliji sprejela kot njeno življenjsko oporoko:
»Lepo je med svojimi ljudmi živeti.
Lepo je svoje ljudi ljubiti.
Lepo je vse ljudi spoštovati.
To naj za vedno uči slovensko srce.«
Pogreb je bil 3. januarja 2013 v Keiloru in je bil tihi poklon življenju, ki je pustilo sled, kakršne se ljudje pogosto sploh ne zavedajo.
Kovček 