FKo se je v hladnem decembrskem jutru leta 1912 v vasi Voglje pri Repentabru rodil Silvester Bole, nihče ni slutil, da bo njegovo življenje seglo daleč prek meja domače kraške zemlje. Bil je otrok Jožeta in Johane, del številne, delavne družine, v kateri so se cenila poštenost, vztrajnost in spoštovanje kruha, ki ga človek zasluži z rokami. Že v mladosti je kazal spretnost za delo z lesom; po osnovni šoli se je izučil za mizarja v Nabrežini in kmalu našel delo v Tržiču. Zdelo se je, da bo njegovo življenje teklo mirno – toda čas, v katerega se je rodil, mu ni naklonil miru.
Viharji vojne in Etiopija
Ko je opravil vojaški rok, ga usoda ni poslala domov, temveč še dlje – v vroči, prašni Addis Abebo, kamor je italijanska vojska leta 1936 odpeljala številne mlade fante s Primorske. Silvester se je v Afriki izkazal s svojo zanesljivostjo in delavnostjo, prejel dve medalji, a tam tudi zbolel. Po treh letih se je vrnil domov, oslabljen, a srečen, da je spet videl Voglje in družino.
Skorajda ni dobro okreval, ko je Evropo zajel drugi val nasilja. Leta 1939 je moral ponovno v uniformo, tokrat v Kalabrijo. Na kratkem dopustu doma se je poročil z Marcelo Gec – nežnim, tihim dekletom iz dobrega kraja. Toda drugi dan po poroki je že stal na vlaku nazaj v vojašnico.
Ko se jima je leta 1940 v Trstu rodila prva hči Neva, Silvestra ni bilo doma. Kasneje, leta 1942, se je vrnil – bolan, utrujen, a živ. Vojska pa ni spustila iz rok niti tistih, ki so bili že izčrpani; poklican je bil k partizanom. Sredi najhujših dni bombardiranja Trsta, leta 1944, sta z Marcelo dobila še drugo hčerko, Danilo.
Pot v svobodni Trst in negotovo povojno obdobje
Po vojni je delal v ladjedelnici v Tržiču, a mizarsko delo mu ni več prinašalo veselja. V nestabilnem povojnem času je veliko Primorcev iskalo službo tam, kjer je bila blagajna trdnejša, zato se je Silvester prijavil v policijo pri anglo-ameriški upravi Svobodnega tržaškega ozemlja. Družina se je preselila na Opčine, kjer so živeli skoraj deset let.
Toda prav nestabilnost STO – negotova meja, politični pritiski, strah pred izgubo dela – je Silvestra spodbudila k najtežji odločitvi v življenju: zapustiti domovino.
Emigracija v Avstralijo
Leta 1955 se je s Marcelo in hčerkama vkrcal na ladjo Toscana, ki je 10. avgusta odplula iz Trsta proti daljni Avstraliji. Dne 21. septembra so pristali v Sydneyju; že čez nekaj dni so se z vlakom odpeljali v Melbourne. Silvester je dobil delo skoraj takoj – tako pridno in vztrajno je bil vajen delati že vse življenje.
Kupili so hišo, za katero je hišni vrt postal njegov ponos. Posebej pa je negoval trto, saj ga je spominjala na Kras. Vino, ki ga je pridelal, ni bilo le pijača – bilo je most med starim in novim svetom.
Skupnost in dom v novi deželi
Silvester je bil velik prijatelj slovenske skupnosti v Melbournu. Redno je zahajal v Slovensko društvo v Elthamu ter v cerkev sv. Cirila in Metoda v Kew, ki je postala njihovo duhovno in kulturno zatočišče. Z Marcelo sta potovala, spoznavala svet in se vračala domov, kjer so ju čakale hčerki, vnuki in pozneje še pravnuki – številna, ljubeča družina, ki je rasla z njima.
Posebno mesto v njegovem srcu je imela njegova žena Marcela, ki je napisala štiri knjige – njeno delo je bil Silvestrov ponos, dokaz, da je tudi v daljni Avstraliji slovenska beseda ostala živa.
Zadnja leta in miren odhod
V Avstraliji je opravljal več poklicev; zadnji je bil pri P.M.G. – današnji Australia Post. Povsod je bil cenjen kot pošten, marljiv in miren človek. Ko je v pozni starosti ostal brez Marcele, kot da se mu je utrgala polovica sveta, a je ljubezen do družine ostala njegov oporni steber do zadnjih dni.
Umrl je 29. aprila 2007 v Broadmeadowsu, star 94 let. Cerkev v Kew, kjer je preživel dobršen del svojega življenja, je bila tisti dan polna. Pokopan je bil na pokopališču Keilor, ob Marcele strani. Namesto cvetja so sorodniki darovali za slovenski dom matere Romane – tako je tudi njegov spomin pomagal skupnosti, ki ji je toliko dal.
Dediščina Silvestra Boleta
Za seboj je pustil hčerki Nevo in Danilo, vnuke Roberta, Ingrid, Eddija in Lindo, pravnuke, zete in širšo družino – živo drevo, ki se razrašča še danes. Pustil pa je tudi zgodbo o človeku, ki je prešel fronte, oceane, bolezni, negotove meje in tujino, a nikoli izgubil dobrote, spoštovanja in ljubezni do domačih krajev.
Bil je iz tiste tihe, a trdne generacije Primorcev, ki so znali nositi težo zgodovine, ne da bi pri tem pozabili na toplo besedo, delovno roko in kozarček vina – pridelanega z lastnimi rokami, pod južnim soncem, a z dušo, ki je ostala doma na Krasu.oto: Voglje pri Repentaboru
Kovček 