Foto: Simbolna ilustracija UI za Melbourne v času življenja Vere in Stojana Možeta
Kraške vasi, raztresene med borovci, kamnom in sušo, so skozi 20. stoletje nosile v sebi nekaj, kar je ljudi hkrati držalo doma in jim tiho šepetalo, da je svet drugje mogoče bolj odprt, bolj obetaven. V tej krajini, v Štorjah pri Sežani, sta odraščala tudi Stojan Može (roj. 1929) in Vera Uršič (roj. 1933). Otroštvo sta preživljala v času politične negotovosti, skromnosti in dela, ki je oblikovalo značaje, kot jih danes poznamo pri številnih Primorcih v izseljenstvu: trdnost, spoštljivost, preudarnost in nenavadno močno zavedanje svojih korenin.
Primorsko izseljevanje po drugi svetovni vojni
Primorska je bila po vojni ena od regij, ki je doživela najmočnejši izseljenski val. Razlogi so bili večplastni:
- gospodarska stiska: suha zemlja, omejene možnosti zaslužka, nerazvite industrije;
- posledice menjav meja in političnih pritiskov pred in po letu 1947;
- bližina Trsta, ki je postal izhod v svet – pristan, skozi katerega je šlo na tisoče Slovencev z juga Primorske;
- privabljanje delovne sile v Avstraliji, Kanadi in ZDA v 50. letih, s subvencioniranimi potovanji in obljubami hitre zaposlitve.
Mnogi mladi Primorci so odhajali z upanjem, da bodo v novi deželi zgradili dom, ki ga domača zemlja takrat ni mogla zagotoviti. Med njimi sta bila tudi Stojan in Vera.
Poroka in odločitev za odhod
Leta 1952 sta se v Trstu poročila. Takrat je bilo mesto še vedno ranjeno od povojnih sporov in politične razdeljenosti, a je obenem nudilo tisto, česar domače vasi niso: stik z ladjami, tujino, potmi, ki so vodile v svet. Dve leti po poroki sta se odločila za pomemben korak – vstopiti na ladjo, ki ju je odpeljala proti Avstraliji. Bila sta eden izmed številnih mladih parov, ki so verjeli, da je ocean sicer dolg, a pot v prihodnost vredna tveganja.
Nova domovina – Melbourne
Ko sta prispela v Avstralijo, sta začela na začetku, kot skoraj vsi priseljenci: skromno, s trdim delom, s počaščenostjo nad priložnostjo in s stalnim strahom pred negotovostjo. A Stojan in Vera sta si kmalu ustvarila prijeten dom v Mulgraveu, melbournskem okraju, kjer so se Slovenci zbirali, si pomagali in postavljali temelje skupnosti, ki še danes ohranja kulturo, jezik in spomin.
Stojan je bil cenjen zaradi svoje zanesljivosti in poštenosti, Vera pa zaradi svoje topline, pristnosti ter sposobnosti, da poveže družino in sorodstvo doma in v tujini. Skupaj sta vzgojila dva sinova – Oskarja, ki je postal profesor v Italiji, in Kevina, ki je ostal v Avstraliji.
Nenadni odhod, ki je pretresel skupnost
Julija 1992 je smrt potrkala nenadoma. Stojan se je udeležil slovesa o smrti prijatelja Albina Pahorja. Ko se je po pogrebu vsedel v avto in prižgal motor, se je njegovo srce zaustavilo. Tisti tišini, ko ljudi preseka spoznanje nepopravljive izgube, se je pridružila žalostna gotovost, da je slovenska skupnost izgubila še enega izmed svojih temeljnih članov.
Njegov pogreb je bil 17. julija, na cheltenhamskem pokopališču, kjer se je zbralo veliko rojakov, prijateljev, sorodnikov. Vera je ostala sama, ob sinovih in razširjeni družini, a je leto za letom znala ohranjati mirno dostojanstvo, ki je bilo značilno za njen rod.
Verino življenje po moževem odhodu
Vera je slovela po dobroti in nežni moči. Bila je glas povezovanja med Slovenijo in Avstralijo, med domom in diasporo. Obetala je toplino, ki jo Primorke nosijo v sebi, čeprav izhajajo iz kamnite pokrajine.
Umrla je 31. avgusta 2002 v Kewu. Pogrebne slovesnosti so potekale v Ashwoodu, nato pa so jo položili k možu na Cheltenham New Cemetery – kraj, kjer počivata skupaj, tako kot sta skupaj prehodila življenjsko pot.
Njuna zgodba je ena izmed številnih, ki tvorijo veliko zgodbo o slovenskem izseljenstvu – o mladih ljudeh, ki so zapustili suho kraško zemljo, da bi našli dom, delo in prihodnost v deželi daleč na jugu. A hkrati je povsem njuna: nežna, preprosta, predana družini in skupnosti, stkana iz drobnih dejanj ljubezni, ki ostajajo še dolgo po tem, ko se vrata življenja zaprejo.
2. POSAMEZNE SLIKE O DRUŽINI MOŽE–URŠIČ
Slika 1: Vera – tiha opora družine
Vera je že kot dekle izžarevala mirno odločnost. V avstralski skupnosti je postala tisto, kar bi Kraševci imenovali »dober kamen v zidu« – opora, ki drži, ne da bi se izpostavljala. Ohranila je tesne stike s sestro Olgo Kampuž, s sestrično Vero Tavčar ter s tremi sestričnami in dvema nečakoma v Sloveniji. V njenem domu so se vedno našle zgodbe iz Štorij, pesem iz mladosti in nasmeh, ki je razblinil vsakdanjo napetost.
Slika 2: Stojan – človek dela in zvestobe
Bil je človek reda, spoštljivosti in dobrote. Ni rad govoril o sebi, a so dejanja govorila namesto njega. Njegov nenadni odhod, ko se mu je srce ustavilo po molitvi za prijatelja, je simbol mnogočesa – nenadnosti življenja, krhkosti človeškega bivanja in miru, ki ga doseže človek, ki je opravil svoje poslanstvo.
Slika 3: Sinova – Oskar in Kevin
Oskar, rojen za znanost, je krenil po poti, ki ga je pripeljala do Italije, kjer deluje kot profesor. Kevin je ostal bliže domu, prizemljen in povezan z avstralskim načinom življenja. Oba pa nosita v sebi dediščino staršev: kraško trdnost, toplino in predanost poštenemu delu.
Slika 4: Primorska ženska povezanost
Verina sestra Olga in sestrična Vera Tavčar sta bili zanjo vez med starim in novim svetom. Klici, pisma in obiskovanja so ohranjala živo družinsko nit. V tujini je družina drugačna – razširi se na prijatelje, znance, rojake. A Vera je vedno poudarjala, da še tako oddaljen košček neba nosi barvo domačih Štorij.
Kovček 