Foto: Simbolna ilustracija UI za eno izmed fresk Toneta Kralja v cerkvi v Avberju
Avber, vas na robu Krasa, ni nikoli ponujala lahkega življenja. Ponujala pa je nekaj drugega: trdnost. Kamen, iz katerega so bile zidane hiše, ni bil le gradbeni material, temveč način življenja. Ljudje so rasli z zemljo, ki je zahtevala potrpežljivost, in z burjo, ki ni prizanašala nikomur. V takšnem okolju sta se rodila tudi Srečko Bole in Ernest Orel – vsak s svojo potjo, a z istim izvorom.
Med obema vojnama je Avber živel življenje skromnosti in vztrajnega dela. Moški so pogosto hodili na zaslužek v Trst, v pristanišče, skladišča in na gradbišča. A pomemben del vsakdana je ostajal doma – v majhnih kraških kamnolomih, kjer so lomili kamen za hiše, suhozide in poti. Delo je bilo težko, ritmično in nevarno. Učilo je molka, zbranosti in spoštovanja do sočloveka.
Cerkev je v tem času pomenila več kot vero. Bila je prostor jezika, skupnosti in notranje pokončnosti. Duhovniki, med njimi tudi Virgilij Šček, so predstavljali moralno oporo Slovencem na Primorskem. Njegova misel in drža sta segali tudi do kraških vasi – kot sporočilo, da je mogoče ostati zvest sebi tudi v času pritiskov in raznarodovanja. Nedeljska maša v Avberju je bila tako tiho potrjevanje pripadnosti.
Ernest Orel – človek skupnosti
Ernest Orel, rojen leta 1932 v Avberju, je odraščal v svetu, kjer posameznik ni stal sam. Skupnost je bila način preživetja. Ta izkušnja ga je zaznamovala tudi kasneje, ko ga je življenjska pot vodila v Avstralijo, v Adelaido kjder je bil uspešen grafični podjetnik.
Za mnoge izseljence Avstralija ni pomenila le novega dela, temveč tudi nalogo: ohraniti sebe. Ernest je bil eden tistih, ki niso ostali le opazovalci. Vključeval se je v slovensko skupnost, v delovanje Slovenskega društva v Adelaidi, kjer je sodelovanje pomenilo več kot formalno članstvo. Društvo je bilo prostor jezika, spomina in solidarnosti – nekaj, kar je izseljencem pomagalo premostiti razdaljo do doma.
Člani te skupnosti niso iskali ospredja, bili so le vztrajni in pridni. Brez njih skupnost ne bi delovala. Ernest Orel je bil eden izmed njih – zanesljiv, prisoten, zvest ideji, da se slovenska beseda in kraška identiteta ohranita tudi daleč od doma.
Čeprav se je pozneje vrnil v Slovenijo, Avstralija ni bila le epizoda. Bila je pomembno poglavje njegovega življenja, v katerem je Avber dobil novo obliko – ne kot kraj, temveč kot odnos.
Iz Avberja v svet – in nazaj vase
Tudi Srečko Bole, rojen leta 1925, je nosil isto izhodišče. Njegova pot v Avstralijo, družina, ki jo je tam ustvaril, in življenje, ki se je razraslo daleč od Krasa, so del iste zgodbe. Zgodbe ljudi, ki niso odšli, ker bi pozabili, temveč ker so želeli ohraniti dostojanstvo.
Avber je tako postal del sveta. Ne z velikimi besedami, temveč z ljudmi, ki so znali delati, sodelovati in vztrajati. Kamen, ki so ga lomili doma, jih je naučil graditi tudi drugje – hiše, skupnosti in odnose.
Kovček 