Foto: Iz Trsta je marca 1954 Ladja Castel Verde odpeljala v Avstralijo tudi Erminija Novaka
Zadnje dni oktobra 1984je slovenska skupnost v Avstraliji izgubila človeka, ki je znal povezovati ljudi, misliti s svojo glavo in odgovornost nositi tiho, a zvesto. Dne 30. oktobra je v bolnišnici v Wangaratti umrl Herman (Erminio) Novak, dolgoletni član in eden izmed stebrov slovenskega življenja v Geelongu.
Rojen je bil 25. maja 1914 v Ospu pri Črnem Kalu, v kraju, kjer so trdnost značaja in zvestoba besedi del vsakdanjika. Tam se je tudi poročil. Po drugi svetovni vojni je z družino za kratek čas odšel v Trst, nato pa se je leta 1954 podal na dolgo pot v Avstralijo. Ladja Castel Verde je Novake pripeljala 11. aprila 1954; po postanku v Bonegilli so se ustalili v Geelongu. Tam so otroci odrasli in si ustvarili družine, Herman pa je v mestu ob zalivu pognal korenine – osebne in skupnostne.
Foto: Vas Osp, rostni karja Erminija Novaka
Zadnja leta so bila zaznamovana z boleznijo. Pljuča so mu postopno odpovedovala, dihanje je omogočala naprava, ki mu je zrak dovajala skozi cevko v vratu. Kljub temu je ohranil jasnost duha. Dva meseca pred smrtjo se je z ženo Viviano, roj. Rodela, preselil v Myrtleford, da bi bil bliže trem poročenim otrokom – Albini, Liviju in Anici – ter njihovim družinam. Žal mu je bilo odmerjeno le malo skupnega časa.
Kdor ga je poznal, se ga bo spominjal po iskrenosti. Znal je povedati svoje mnenje, tudi v vročih razpravah, a brez namena žaliti. Prav v takih pogovorih se je kazala njegova človeška širina: spoštovanje do sogovornika in zvestoba resnici, kakor jo je videl sam.
Posebno mesto v spominu skupnosti ima Herman Novak zaradi svoje vloge ob ustanovitvi Slovensko društvo Geelong. Bil je njegov prvi predsednik – v času, ko so se rojevale osnovne oblike organiziranega slovenskega življenja v mestu. Vodenje ni razumel kot čast, temveč kot dolžnost: postaviti temelje, povezati ljudi, ustvariti prostor, kjer je bilo mogoče govoriti slovensko, ohranjati običaje in si stati ob strani. Ta začetni zagon je društvu dal smer, ki je skupnost spremljala še dolga leta.
Pogrebna maša je bila , v cerkvi Srca Jezusovega v Wodongi, sledil je pogreb v Alburyju, kjer je bilo truplo upepeljeno. Kljub razdalji je iz Geelonga prišlo veliko rojakov, da so Hermana pospremili na zadnji poti. Po pogrebu so se – na željo Novakovih – srečali še v prostorih društva Snežnik, kot da bi se hoteli še zadnjič zadržati skupaj, preden se vsak odpravi na svojo dolgo pot domov.
Z odhodom Hermana Novaka se je sklenilo eno poglavje, ki pa ostaja zapisano v spominu skupnosti. Ostaja podoba človeka, ki je znal biti prvi takrat, ko je bilo to najtežje – na začetku.
Kovček 