Foto: Preden so vstopili na avstralska tla so mnogi prešli zapletene postopke transitnih kampov, na primer v Bariju
Rino Starc se je rodil 1. maja 1937 v Kubed, v istrski vasi, kjer je kamen več kot gradivo – je način življenja. Iz tega sveta trdih rok, potrpežljivega dela in zadržanih besed je Rino ponesel s seboj znanje in značaj, ki sta mu pomagala preživeti dolgo pot iz domače Istre v oddaljeno Avstralijo.
V Avstralijo je prispel okoli leta 1958, po poti, ki je bila značilna za številne Primorce njegove generacije – preko italijanskih begunskih in tranzitnih taborišč. To ni bila le geografska selitev, temveč preskok v neznano: nov jezik, nova pravila, nova prihodnost. V Avstraliji se je uveljavil kot kamenosek, poklic, ki ga je obvladal z redko natančnostjo in spoštovanjem do materiala. Delo s kamnom ni bilo zanj zgolj zaposlitev, temveč kontinuiteta – vez s krajem, iz katerega je izšel.
Za Rinotom je kmalu prišla tudi njegova življenjska družica Olga Grdina iz Movraža, s katero pa se nista mogla poročiti na običajen način. Življenje izseljencev je pogosto zahtevalo rešitve, ki so bile danes skoraj pozabljene.
Poroka »by proxy« – zakon na daljavo
Posebno mesto v Rinovi življenjski zgodbi ima poroka »by proxy«, ki sta jo z Olgo sklenila v Izola. Gre za obliko zakonske zveze, pri kateri je eden od zaročencev fizično odsoten, a ga na poročnem obredu uradno zastopa pooblaščena oseba. Takšne poroke so bile v petdesetih letih razmeroma pogoste med izseljenci, zlasti takrat, ko je bil odhod v tujino že izveden, povratek pa zapleten ali finančno nemogoč.
V Rinovem primeru je bila poroka »by proxy« predvsem dejanje zaupanja in odločitve za skupno prihodnost, kljub razdalji in negotovosti. Pravno je zakon veljal, človeško pa je pomenil obljubo, da se bo družina vzpostavila tam, kjer bo mogoče živeti in delati. Ko je Olga kasneje prišla v Avstralijo, sta svojo zakonsko zvezo potrdila še s cerkveno poroko aprila 1962 v kapeli Baragovega doma v Kew – tokrat v polni navzočnosti, brez posrednikov.
Družina, delo in domovi
V zakonu so se jima rodili štirje otroci: Oriana, Walter, Robert in Sonja. Delo z kamnom je Rino prenesel tudi na sinova, ki sta nadaljevala očetovo pot. Posebej zgovoren je podatek, da je sin Robert obnovil skupne grobove na Keilorju – tiho, a zgovorno dejanje spoštovanja do očetovega dela in zapuščine.
Družina je živela v Craigieburn, drugi dom pa si je uredila ob obali v Rye. Prav tam je bila 13. avgusta 1996 tudi pogrebna maša v podružnični cerkvi, nato pa je bil Rino pokopan na tamkajšnjem pokopališču – blizu morja, ki je zanj pomenilo mir in tišino.
Zadnja leta in slovo
Zadnja leta njegovega življenja so bila zaznamovana z boleznijo. Pred štirimi leti je zbolel za tuberkulozo, dve leti kasneje pa še za rakom. V Bethlehem Hospital Caulfield je preživel dobra dva tedna, prejel zakramente in se mirno pripravil na slovo. Umrl je 8. avgusta 1996.
Za njim so ostali žena, otroci in razširjena družina: sestra v Kubedu, brat v Sežani in brat v Švici – razpršeni, a povezani, kot je bilo značilno za številne izseljenske družine.
Kovček 