Foto: Simbolna ilustrascija UI zas Franc Cuzzolina
Franc Cuzzolin Fioravante, je izhajal iz zamejskega prostora, iz Sesljana (Sistiana), kraja blizu Trsta, kjer se stikajo svetovi, jeziki in usode. Rodil se je 8. novembra 1924 v družini, zaznamovani z mejo – ne le geografsko, temveč tudi življenjsko. Tam, ob robu slovenskega in italijanskega prostora, je preživel mladost, tam je ostala tudi njegova mati, ki je še živela v domovini, ko je Franc že stopil na pot izseljenstva.
Kot mnogi mladi možje tistega časa je tudi on iskal delo in boljšo prihodnost daleč od doma. Pot ga je vodila v Avstralijo, kjer si je v Melbournu ustvaril novo življenje. Dne 8. julija 1956 se je poročil z Marijo Kruh. V njun dom je kmalu prišla tudi nova radost – sin Frank, katerega krst je bil med prvimi slovenskimi krsti v Avstraliji.
Franc je bil del tiste tihe generacije izseljencev, ki ni iskala velikih besed, temveč je vsak dan znova dokazovala svojo pripadnost z delom. Iz Coburga se je redno z vlakom vozil na delo, zvest vsakdanji rutini, ki je dajala ritem življenju mlade družine.
Toda v sredo zjutraj, 24. oktobra 1962, se ta pot ni več končala doma. Na tirih železniške postaje Flinders Street v Melbournu so našli truplo komaj 38-letnega moža. Okoliščine nesreče niso bile nikoli povsem pojasnjene – morda je padel iz vlaka, morda je iskal bližnjico čez tire. Gotovo je le to, da se Franc tistega dne ni vrnil k ženi in otroku.
Pogreba v Avstraliji ni bilo. Njegova žena Marija je sprejela težko, a globoko simbolno odločitev: poskrbela je, da so truplo prepeljali v domovino. S tem je možu izpolnila željo, ki jo je tolikokrat izrekel – da bi se še enkrat vrnil domov.
Ta želja razkriva bistvo zamejskega in izseljenskega človeka: tudi kadar si ustvari življenje na drugem koncu sveta, ostaja notranja vez z rojstno zemljo nepretrgana. Franc Cuzzolin je živel med dvema domovinama, a srce je ostalo zasidrano ob Trstu, v Sesljanu, tam, kjer se je začela njegova pot.
Naj mu bo lahka domača zemlja, ki ga je končno sprejela nazaj. Njegova zgodba ostaja tih opomin na krhkost izseljenskih usod in na moč pripadnosti, ki presega razdalje in desetletja. Vsem, ki so ga poznali – doma in v Avstraliji – pa ostaja spoštljiv spomin na moža, očeta in zamejskega rojaka, ki se je vrnil tja, kamor je od nekdaj sodil.
Kovček 