Foto: Simbolna ilustracija UI za Rudija Jaksetiča
V življenju nekaterih ljudi ni velikih besed, a vendar pustijo sled, ki je globlja od mnogih knjig. Tak je bil Rudi Jakšetič – človek zemlje, pesmi in skupnosti, ki je iz skromnih začetkov ustvaril življenje, vredno občudovanja.
Rodil se je 23. aprila 1928 v Trepčanah pri Ilirski Bistrici, kot najmlajši izmed enajstih otrok. Njegovo otroštvo ni bilo lahko – očeta je izgubil že pri petih letih. Toda prav ta zgodnja preizkušnja ga je utrdila. Na domači kmetiji je rasel v delo, odgovornost in tiho vztrajnost, ki ga je spremljala vse življenje.
Leta 1948 se je skupaj z bratom Alojzom podal na pot, ki je zahtevala pogum – pobegnila sta čez mejo v Italijo. Za njima je ostala domovina, pred njima pa negotova prihodnost. V bližini Rima je Rudi delal kot vrtnar, pomagal v samostanu, opravljal vsakršna dela – od kuhinje do strežbe pri maši. Ni izbiral dela, saj je vedel, da je vsako delo korak naprej.
Že leto pozneje ga je pot vodila še dlje – v Avstralijo. Z norveško ladjo je prispel v novo, neznano deželo. Najprej je bil v taborišču v Lithgowu, kjer je delal na gradnji cest, nato pa na velikem projektu Snowy Mountains, kjer so mnogi Slovenci pustili svoj pečat. To je bil čas trdega dela, a tudi tihega ponosa – graditi nekaj velikega v tuji deželi.
Ko se je ustalil v Sydneyju, si je ustvaril dom. Leta 1954 je kupil hišo v Burwoodu, tri leta kasneje pa se je v Paddingtonu poročil z Emo Zadnik. Skupaj sta zgradila družino, ki je bila njun največji ponos: hči Mirjam ter sinovi Danny, David in Mark. Vzgojila sta jih v duhu dela, izobrazbe in spoštovanja – vsi so postali uspešni, pokončni ljudje.
Toda Rudi ni živel le za družino. Njegovo življenje je bilo prepleteno s slovensko skupnostjo v Sydneyju – še posebej s klubom Triglav. Tja ni prišel kot obiskovalec, temveč kot soustvarjalec. V času, ko je bila triglavska zemlja še skromna kmetija s hišo in vrtom, so se tam zbirali ljudje, ki so si želeli ohraniti košček domovine. Rudi in njegova družina so tam našli svoj drugi dom.
Bil je odbornik, organizator, človek idej. Prirejal je vinske trgatve, pustovanja, miklavževanja – dogodke, ki niso bili le zabava, temveč most med ljudmi. Skupaj z Emo sta kuhala, pekla, stregla – pogosto tudi takrat, ko ni bila njuna dolžnost. Bila sta med tistimi, ki ne čakajo, da jih kdo pokliče – temveč sami pristopijo.
A če bi morali izbrati eno samo stvar, ki je Rudija najbolj zaznamovala, bi to bila pesem.Ko je njegov prijatelj Boro Šedelbauer začel sestavljati moški pevski zbor Triglava, je bil Rudi med prvimi, ki so stopili zraven. In ostal je – do konca. Njegov glas, globok in žameten bas, je odmeval na številnih odrih: od lokalnih nastopov do nepozabnega koncerta v sydneyski operi, na turneji po Sloveniji in Koroški. Z zborom je doživel vrhunce – in tudi bolečino, ko je skupina začela razpadati.
Toda Rudi ni prenehal peti. Ko en zbor utihne, pravi pevec najde drugega. Pel je v cerkvenem zboru pri sv. Rafaelu, v moškem zboru pod vodstvom Ivana Tomšiča in v zboru Rožmarin pod južnim soncem. Pesem je bila njegov način, da ostane povezan – z ljudmi, z domovino, s samim seboj.
Bil pa je tudi človek vsakdana – in prav tam je najbolj zasijal. Če je bila zabava, je bil med prvimi na plesišču. Če je bilo balinanje, je kot pravi Primorec stal na igrišču s kroglami v rokah. Če je kdo potreboval pomoč, je bil Rudi tisti, ki je priskočil – tudi takrat, ko je sam že čutil težo bolezni. Dolga leta je celo vozil prijatelja pevca, ki je zbolel pred njim.
Njegov vrt je bil še ena njegova ljubezen. Iz njega ni nosil le zelenjave in cvetja – prinašal je del svoje skrbnosti, potrpežljivosti in topline.
In potem je prišla bolezen.A tudi takrat ni izgubil tistega, kar ga je najbolj določalo – vedrine. Nikoli ni tarnal, nikoli se ni pritoževal. Raje je bodril druge, se šalil, tudi nekoliko ostro – a vedno iz srca. Do zadnjega, dokler ni mogel več vstati iz postelje, je ostal zvest pesmi.
Umrl je 23. decembra 2007 v bolnišnici Mt. Druitt v Sydneyju. Pokopan je na pokopališču Rookwood, ob kapeli Srca Jezusovega, poleg brata Alojza – s katerim je nekoč zapustil domovino in s katerim zdaj spet počiva.
Ob slovesu so mu peli – njegovi pevci, njegovi prijatelji. Njegov glas je utihnil, a pesem je ostala.
Kovček 