Foto: Simbolna ilustracija UI za Ivana Kralja
V daljni avstralski pokrajini, kjer se rdeča zemlja razteza v neskončnost in kjer veter nosi prah čez samotna naselja, je živel Ivan Kralj – mož iz Ilirska Bistrica, iz vasi Zemon. Prišel je daleč od doma, najprej skozi negotova italijanska begunska taborišča, nato pa leta 1955 v Avstralijo. Ustalil se je v mestu Kalgoorile v Zahodni Avstraliji, ki leži 593 kilometrov vhodno no od Pertha . Je največje središče v regiji s 30.000 prebivalci. Ustanovljeno je bilo v devetdesetih letih 19. stoletja kot odgovor na takratno zlato mrzlico Tam si je ustvaril življenje, skromno, tiho, nekoliko odmaknjeno. Ni živel v velikih slovenskih središčih, kjer bi se še slišala domača beseda. Njegov vsakdan je bil razpršen med tujimi ljudmi, med drugimi jeziki, med drugačnimi navadami.
Poročil se je z Italijanko, dobro in predano ženo, s katero sta si ustvarila družino. Rodila sta se jima dva sinova, ki sta rasla med dvema svetovoma – očetovim tihim spominom na domovino in materinim novim, tujim okoljem. Ivan je redko govoril o preteklosti. Morda zato, ker je bila predaleč. Morda zato, ker je bolela.
Življenje je teklo mirno, skoraj neopazno – dokler ni prišel tisti oktobrski dan leta 1974.Jezero, oddaljeno kakih petindvajset milj od njihovega mesta, je bilo tistega dne varljivo mirno. Nebo se je zrcalilo na gladini, voda je bila tiha, kot da skriva nekaj v sebi. Ivan se je z nekaj prijatelji odpravil na čoln. Morda za kratek oddih, morda za tisti redki trenutek lahkotnosti, ki ga je življenje pogosto odrekalo.Nihče ni pričakoval nesreče.
Čoln se je nenadoma prevrnil. V hipu je mir izginil. Voda, ki je še pred trenutkom ležala spokojno, je postala hladna in neizprosna. Prijatelji so se, v strahu in obupu, uspeli rešiti – eden za drugim so priplavali na breg.Ivan pa ni prišel iz vode.Na obali je stal njegov trinajstletni sin. Fant, še skoraj otrok, ki ni razumel, kaj se dogaja, a je vedel eno – da mora pomagati očetu. Z vso močjo, ki jo premore otrokovo srce, se je trudil doseči vodo, klical, segal, iskal. Njegovi gibi so bili obupani, glas razbit od strahu.
A voda je bila močnejša.In čas je bil prekratek.Tisto, kar bi moralo biti rešitev, se je spremenilo v nemoč. Deček je ostal na bregu – sam, s pogledom uprtim v gladino, ki mu je vzela očeta.
Ivanovo telo so našli šele kasneje. Policija ga je potegnila iz jezera, ko je bilo že prepozno. Prepozno za življenje, prepozno za slovo, prepozno za besede, ki jih ni bilo več mogoče izreči.Novica o njegovi smrti ni takoj prišla do rojakov. Živel je predaleč, odmaknjen od slovenskih skupnosti, razpršen med tujino, kjer novice ne krožijo hitro in kjer se življenje pogosto izgubi v tišini. Šele z zamudo so izvedeli, da je eden izmed njih odšel – tiho, skoraj neopaženo.
Za njim je ostala žena in dva sinova. Eden star trinajst let, ki je še dolgo nosil v sebi tisti prizor ob jezeru. Drugi komaj devetleten, ki je očeta izgubil, še preden ga je zares spoznal.In ostala je tudi praznina – tista, ki je večja od razdalj med celinami. Praznina človeka, ki je odšel predaleč od doma, in ga je smrt ujela v tuji tišini.
Kovček 