Foto: Simbolna ilustracija UI za Darka Butinarja
V majhni vasi Hrušica pri Ilirski Bistrici se je 11. decembra 1943 rodil Darko Butinar. Že kot mlad fant je pokazal posebno veselje do dela z avtomobili – v njegovih rokah so pločevina, barve in orodje oživeli. Izučil se je za avtoličarja, poklic, ki ni bil le delo, temveč način, kako ustvarjati in popravljati svet okoli sebe.A življenje v tistih časih ni bilo lahko. Kot mnogi njegovi rojaki je tudi Darko začutil, da ga pot vodi drugam – čez morja, v neznano. Leta 1963 je stopil na ladjo in se podal v daljno Avstralijo. S seboj ni nesel veliko, a imel je nekaj bistvenega: delavne roke, odprto srce in tih optimizem, da ga nekje čaka njegova priložnost.
Prva leta so bila polna iskanja. Potoval je, sprejemal različna dela, spoznaval svet in samega sebe. A prava zgodba se je začela v Melbournu, ko mu je prijatelj Jim predstavil Frances Oblak. Včasih življenje potrebuje le en sam trenutek, da se usmeri – in za Darka je bil to prav ta.V manj kot dveh letih sta si ustvarila skupno pot. Poroka ni bila le obljuba, temveč začetek doma, ki ga je Darko nosil globoko v sebi kot največjo vrednoto. Frances se je kasneje rada spominjala njegove hvaležnosti – kako je cenil vsak dan, vsak skupni trenutek, vsak droben znak bližine.
In potem je bil tu njegov značilni pozdrav.
Ko se je vrnil domov z dela, utrujen, a vedno dobre volje, je že pri vratih zažvižgal. Ta kratek, vesel ton je napovedal njegov prihod, kot majhna melodija doma. Nato pa, z nasmehom in toplino, ki sta bila samo njegova, rekel:
“Hello beautiful.”To ni bila le fraza. Bila je navada, pozornost, ljubezen, ki se ni postarala. Vsak dan znova.
V njunem domu so se rodili trije sinovi – Robert, David in Adrian. Darko jim ni zapustil le strehe nad glavo, temveč zgled. Bil je delaven človek, pogosto v kombinezonu, s kapo iz časopisnega papirja, preprost in ponosen na svoje delo. A hkrati tudi veseljak, šaljivec, človek, ki je znal življenje jemati z lahkotnostjo.Njegov nasmeh ni bil glasen, a je ostajal. Njegove besede niso bile velike, a so imele težo. Njegova prisotnost je bila tiha, a trdna – kot temelj doma, ki ga je pomagal zgraditi.
Ko je 15. septembra 2022 v Epping, Victoria, Australia zaključil svojo življenjsko pot, je za seboj pustil nekaj, kar ne izgine: spomin na človeka, ki je znal ljubiti preprosto in iskreno.Poslovili so se od njega v cerkvi v Kewju, nato pa ga pospremili na njegovo zadnje počivališče v Fawkner Memorial Park. A v resnici ni odšel. Ostal je v besedah, ki jih je izgovarjal, v zvoku žvižga pri vratih in v toplini, ki jo je podarjal svojim najbližjim.
In če bi ga danes kdo vprašal, kaj je bilo v življenju najpomembnejše, bi morda odgovoril preprosto – tako kot je živel:priti domov, zažvižgati in reči:
“Hello beautiful.”
Kovček 