Foto: Simbolna ilustracija UI za Ivana Mrcino
V življenju vsake izseljenske zgodbe je skrit tih razpon med upanjem in izgubo. Pri Ivanu Mrcini se ta razpon razteza od skromnega začetka v domačem Želinu nad Idrijo do samotnega konca daleč od rodne zemlje.
Ivan Mrcina se je rodil 19. aprila 1934 v Želinu pri Cerknem. Otroštvo v hribovitem svetu nad Idrijo ga je zaznamovalo z delavnostjo in trdoživostjo. Že zgodaj se je izučil za zidarja – poklic, ki ne gradi le zidov, temveč tudi temelje življenj. V njem je rasel tih ponos človeka, ki zna z lastnimi rokami ustvariti dom.Leta 1959 se je skupaj z ženo Pavlo, rojeno Abram, podal na dolgo pot v Avstralijo. Kot mnogi rojaki sta tudi onadva iskala priložnost za boljše življenje. Naselila sta se v Glenroyu, kjer sta si ustvarila dom. Ivan je delal kot zidar in skupaj z bratom sodeloval pri gradnji tudi mnogih slovenskih domov v Avstraliji. V teh letih je bil Ivan človek slovenske skupnosti: delaven, pripravljen pomagati, zanesljiv.
A življenje v tujini zna biti neusmiljeno. Tišina, ki pride po delu, oddaljenost od domačih krajev in notranje stiske, ki jih človek nosi sam, so počasi začele razjedati njegov svet. Pijača, sprva morda tolažba, je postajala vedno večji gospodar njegovega življenja. Razrahljala je zakon, mu odtujila bližnje in nazadnje odvzela tudi dom ter delo.Kljub temu v njem ni ugasnila človeška toplina. Tisti, ki so ga poznali, so vedeli povedati, da je bil vedno pripravljen pomagati drugim – morda prav zato, ker je v njihovih stiskah prepoznaval svojo. A človek, ki zna pomagati drugim, si včasih najtežje pomaga sam. Ivan ni našel dovolj moči, da bi znova začel.
Nekaj časa je preživel tudi v Baragovem domu, med rojaki, ki so mu skušali stati ob strani. Toda življenje ga je nosilo naprej po svoji poti, vse bolj oddaljeni od varnosti skupnosti.In potem je prišel tisti junijski konec. V noči s sobote na nedeljo, 23. junija, je Ivan sam, neopazen, umrl v parku v Carltonu. Zjutraj ga je našla policija. Smrt brez bližnjih, brez zadnjih besed – tiha in samotna, kakršne si človek nikoli ne želi.
Zadnje počivališče je našel na pokopališču v Keilorju, med skupnimi grobovi, kjer počivajo številni, ki jih je življenje zaneslo daleč od doma.
Ivanova zgodba ni le zgodba o padcu, temveč tudi o krhkosti človeka. O tem, kako lahko trdo delo in dobra volja ne zadoščata vedno, če človek ostane sam s svojo bolečino. In je tudi tih opomin, da je med izseljenskimi usodami veliko takih, ki niso našle srečnega konca.
Kovček 