Foto; Simbolna ilustracija UI za Ivana Boltarja
Septembra 1987 se je v Mareebi v severnem Queenslandu poslovil Ivan Boltar, eden tistih slovenskih izseljencev, ki so svojo življenjsko pot prehodili tiho, skromno in daleč od domačega kraja. Dočakal je 86 let.
Rodil se je leta 1901 v Solkanu na Goriškem, v času, ko je bilo življenje v naših krajih pogosto trdo in negotovo. Kot mnogi Primorci njegovega rodu je tudi sam že zgodaj pogledoval čez morje, proti daljnim obalam, kjer je upal na delo in boljši kruh. V Avstralijo je prispel leta 1927 – v čas velikih izseljenskih valov, ko je marsikdo odhajal z malo prtljage, a z veliko poguma.
Nova dežela ga je vodila po različnih krajih Avstralije. Delal je tam, kjer je bilo delo, in živel življenje priseljenca, kakršnega so poznali mnogi njegovi rojaki: preprosto, delavno in vztrajno. Zadnjih trideset let svojega življenja je preživel v Mareebi, kjer je postal del tamkajšnje slovenske skupnosti.
Vse življenje je ostal samski. Njegova življenjska pot je bila samosvoja, morda bolj samotna kot pri drugih, a nič manj polna. Bil je človek starega kova – vajen dela, skromnosti in tišine. Med rojaki je ostal povezan tudi kot zvest naročnik revije Misli, ki mu je prinašala novice v slovenskem jeziku ter ga povezovala z narodom in besedo njegove mladosti.
Včasih o človekovem odhodu najprej spregovori prav droben znak. Pri Ivanu Boltarju je bila to vrnjena številka Misli z zapisano besedo Deceased. Za to kratko besedo pa se skriva dolgo življenje – skoraj celo stoletje spominov, poti, dela in tihih vezi z domačo zemljo.
Ivan Boltar je pripadal generaciji pogumnih slovenskih izseljencev, ki so si življenje ustvarili na drugem koncu sveta, a domovine nikoli povsem niso pustili za seboj. Čeprav je večino življenja preživel pod avstralskim soncem, je del njega vedno ostal v Solkanu, med goriškimi griči njegove mladosti.
Kovček 