Foto: “Sanjarjenje” Vojskovo najbolj znano delo
Milan Vojsk (1922–1997) sodi med zanimive, a danes premalo poznane slovenske umetnike, katerih življenjska in ustvarjalna pot je bila razpeta med domovino in Avstralijo. Bil je izrazito samosvoja osebnost: kipar, portretist, iskalec novih oblik, odličen sabljač in človek nemirnega značaja, ki se je težko prilagajal omejitvam okolja. V slovenskem obdobju je pomembno zaznamoval povojno kiparsko življenje v Mariboru, po izselitvi pa se je uveljavil tudi v Avstraliji. Njegovo najbolj znano javno delo, monumentalna bronasta plastika Sanjarjenje (Dreaming), še danes stoji v središču Canberre.
Otroštvo med Beltinci in Mariborom
Milan Vojsk se je rodil 20. oktobra 1922 v Beltincih kot najstarejši od treh otrok. Njegov oče Franc Vojsk je bil kmetijski referent, mati Amalija pa višja poštna uradnica. Družina se je leta 1929 preselila v Maribor, vendar so Beltinci in Prekmurje pustili v njem globoko sled.
Že kot otrok je z zanimanjem opazoval delo beltinskih lončarjev. Prav stik z glino in s preprostim ljudskim oblikovanjem je verjetno pomenil njegovo prvo srečanje s svetom kiparstva. Glina je tudi pozneje ostala eden njegovih najljubših materialov. Nekaj umetniškega daru je bilo tudi v družini, saj je njegov oče ljubiteljsko slikal akvarele in izdeloval manjše predmete iz gline.
Po osnovni šoli se je leta 1933 vpisal na mariborsko realno gimnazijo, kjer ga je risanje poučeval profesor Franc Ravnikar. Odločilni trenutek za njegovo poznejšo poklicno pot pa naj bi prišel nekoliko pozneje, med šolanjem na mariborskem učiteljišču. Neki duhovnik mu je posodil knjižico z reprodukcijami del znamenitega francoskega kiparja Augusta Rodina. Mladi Vojsk je bil nad Rodinovimi plastikami tako navdušen, da je začel resno razmišljati o kiparstvu kot svojem življenjskem poklicu.
Starši so si sicer želeli, da bi postal učitelj, toda Vojsk je izbral drugačno pot.
Študij v Münchnu in vojna
Po nemški okupaciji slovenskega ozemlja se je odločil, da bo skušal študirati na Akademiji likovnih umetnosti v Münchnu. Sprejemnega izpita sprva ni uspešno opravil, toda zaradi njegove vztrajnosti ga je profesor Bernhard Bleeker poskusno sprejel v svoj letnik.Vojsk je priložnost hitro upravičil. Že na začetku drugega leta je za plastiko Srečanje prejel študentsko nagrado. V Münchnu je pridobil predvsem temeljito tehnično kiparsko znanje, čeprav umetniško ozračje nacistične Nemčije modernističnim poskusom ni bilo naklonjeno.
Študij je prekinila vojna. Po štirih semestrih je bil vpoklican v nemško vojsko, vendar se je vpoklicu uprl. Jeseni 1943 so ga zato zaprli. V zaporu je preživel približno štiri mesece in pol, nato pa je bil pod grožnjo ustrelitve prisilno mobiliziran.Konec vojne je dočakal v Münchnu. Po prihodu ameriške vojske je nekaj časa preživel v zbirnem taborišču, nato pa so ga poslali nazaj v Slovenijo.
Akademija v Ljubljani in vrnitev v Maribor
Že jeseni 1945 je Vojsk nadaljeval študij na novoustanovljeni Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Študiral je pri dveh pomembnih slovenskih kiparjih, Borisu Kalinu in Frančišku Smerduju, ter leta 1947 diplomiral.
Leta 1948 je moral na služenje vojaškega roka v jugoslovansko vojsko. Služil je v Splitu, kjer je svojo kiparsko izobrazbo izkoristil tudi za izpopolnjevanje v klesanju kamna.Po vrnitvi se je naselil v Mariboru in se vključil v mariborski pododbor Društva slovenskih likovnih umetnikov. Začelo se je eno njegovih najpomembnejših ustvarjalnih obdobij.
Živel je kot svobodni umetnik, kar v povojnem Mariboru ni bilo preprosto. Večjih kiparskih naročil skoraj ni bilo, zato si je moral pomagati z vodenjem kiparskih in grafičnih krožkov, izdelovanjem in prodajo manjše plastike ter ilustratorskim delom.Njegov atelje je bil nekaj časa v kletnih prostorih Srednje kmetijske šole, nato pa v Tyrševi ulici. Skromen prostor je bil hkrati atelje, spalnica in kuhinja. Toda postal je tudi zbirališče mlade mariborske umetniške druščine. Pri Vojsku so se srečevali slikarji in kiparji, med njimi Slavko Kores, Oton Polak, Slavko Tihec in Vlasta Zorko-Tihec, ter pogosto pozno v noč razpravljali o umetnosti in novih evropskih likovnih smereh.
Eden najbolj samosvojih kiparjev povojnega Maribora
Vojsk je bil po značaju nemiren, neposreden in nekonvencionalen. Takšen je bil tudi njegov umetniški opus.Sprva je izhajal iz akademskega in plastičnega realizma, vendar je začel razmeroma hitro iskati nove poti. Njegova dela so segala od klasičnih portretov in figuralike prek karikature, satire in groteske do prvih abstraktnih poskusov.
Posebej uspešen je bil kot portretist. V najboljših delih ni upodobil samo zunanje podobnosti človeka, temveč je skušal zajeti njegov značaj in psihološko razpoloženje. Umetnostni zgodovinarji zato prav njegovo portretno kiparstvo uvrščajo med najpomembnejše dele njegovega opusa.Drugačen obraz Milana Vojska razkrivajo njegove groteskne in satirične plastike. Med njimi posebej izstopa serija štirih Demagogov iz let 1954–1955. Figure z nizkimi čeli, poudarjenimi usti in grotesknimi izrazi so bile satirični komentar političnega govorništva in manipulacije z množicami. Za slovensko umetnost petdesetih let so pomenile presenetljivo drzen izraz družbene kritike. Umetnostna galerija Maribor še danes hrani dela iz te serije.
Med pomembna dela njegovega mariborskega obdobja sodijo tudi Pračlovek, parodija na Rodinovega Misleca, Asketinja, Kobra, Sex bomba ter številni portreti in žanrske figure.
Pri Asketinji iz leta 1955 je mogoče že jasno opaziti poenostavljanje in geometrizacijo oblike, ki napovedujeta njegov poznejši razvoj v smeri abstrakcije. Delo je danes del zbirke Umetnostne galerije Maribor.
Velika razstava leta 1955
Vrhunec Vojskovega mariborskega obdobja je bila velika samostojna razstava v Umetnostni galeriji Maribor jeseni 1955.
Predstavil je izredno obsežen izbor svojega dotedanjega ustvarjanja – približno 142 del. Med njimi so bile plastike iz žgane gline, patiniranega mavca in aluminija ter risbe. Motivni in slogovni razpon je bil izjemen: od portretov in realističnih figur do simbolnih kompozicij in abstraktnih poskusov.
Toda odziv okolja ni izpolnil umetnikovih pričakovanj. Kritike so bile zadržane, naročil je bilo malo, prodaja del pa skromna. Vojsk je vse bolj občutil, da v Mariboru nima dovolj prostora za svojo umetniško in osebno neodvisnost.Prav razočaranje nad omejenimi možnostmi za delo je postalo eden glavnih razlogov za njegov odhod.
Sabljač in športnik
Manj znana stran njegovega življenja je bila povezana s športom. Že kot študent v Ljubljani se je resno ukvarjal s sabljanjem. Retrospektivni katalog Umetnostne galerije Maribor ga navaja celo kot jugoslovanskega prvaka v sabljanju.
Prav sabljanje mu je pozneje pomagalo pri odhodu iz Jugoslavije. S pomočjo sabljaškega društva iz avstrijskega Kapfenberga je najprej odšel v Avstrijo. Tam se je poročil z Marjano, rojeno Magdič.
Njegov brat Danilo se je že v začetku petdesetih let izselil v Avstralijo in Milan se je nazadnje odločil, da mu bo sledil.
Odhod v Avstralijo
Marca 1957 sta se Milan in Marjana Vojsk vkrcala na ladjo za Avstralijo.
Začetek novega življenja je bil težak. Prve mesece sta preživela v priseljenskem taborišču Bonegilla v Viktoriji, kjer se jima je rodil sin Samo. Ko je Vojsk dobil delo pri podjetju Fowler & Co., se je družina preselila v sydneysko predmestje Carramar. Pri iskanju stanovanja jim je pomagal podjetnik slovenskega rodu Dušan Lajovic.
V garaži si je Vojsk uredil improvizirani atelje in se vključil v Sculptors’ Society of New South Wales. Leta 1958 je dobil delo oblikovalca na televizijski postaji Channel 7, dve leti pozneje pa se je družini rodila še hči Tanja Aleksandra.Za priseljenca, ki je v Sloveniji že imel akademsko izobrazbo in umetniški ugled, je pomenilo avstralsko življenje ponoven začetek. Da bi preživel, je opravljal različna dela, kiparil pa predvsem v prostem času.
Uveljavitev v avstralskem umetniškem prostoru
Postopoma se je vendarle začel uveljavljati.Leta 1960 je kot član kiparskega združenja New South Wales sodeloval na Adelaide Festival of Art, kjer je razstavil leseno skulpturo Sanjarjenje. Naslednje leto je na natečaj za nagrado William Blake poslal stilizirano plastiko Marije z otrokom z naslovom Hozana. Dela so pritegnila pozornost avstralskih kritikov in naročnikov.
Sredi šestdesetih let je delal tudi kot scenski delavec in statist pri Elizabethan Theatre Trust v sydneyski četrti Woolloomooloo.
Prelomnica pa je bilo veliko naročilo Reserve Bank of Australia.
“Sanjarjenje« – Vojskovo najbolj znano delo
Avstralska centralna banka je Vojska v prvi polovici šestdesetih let povabila, naj pripravi kiparsko delo za prostor ob njeni novi stavbi v Canberri. Viri se pri letu začetka naročila nekoliko razlikujejo – nekateri omenjajo leto 1963, dokumentacija o arhitekturi kompleksa leto 1964 –, vendar je jasno, da je projekt nastajal več let.
Vojsk je izdelal monumentalno različico svojega Sanjarjenja (Dreaming). Gre za približno 2,9 metra visoko bronasto žensko figuro, postavljeno na naravno skalo ob oziroma v pravokotnem vodnem bazenu.
Bronasti odlitek je bil izdelan v Milanu, delo pa so leta 1973 postavili v Canberri. Reserve Bank of Australia ga je podarila prebivalcem mesta. Uradni register javne umetnosti Avstralskega glavnega teritorija ga še danes vodi kot Vojskovo delo Dreaming.
Za umetnika je bilo naročilo izjemno pomembno. Omogočilo mu je selitev v sydneyski Roselands, kjer si je uredil prostoren atelje in se lahko nekaj časa posvetil predvsem kiparstvu.
Vojsk je Sanjarjenje posvetil avstralskim Aboriginom, ki jih je srečeval zlasti v sydneyskem Redfernu. Pri naslovu se je navezal na pojem »Dreaming«, enega osrednjih pojmov avstralskih aboriginskih kulturnih in duhovnih tradicij. Vojsk ga je kot evropski umetnik interpretiral na svoj način: skozi stilizirano, meditativno žensko figuro.
To delo je postalo najvidnejša sled slovenskega kiparja v avstralskem javnem prostoru.
Najplodnejša avstralska leta
Druga polovica šestdesetih let je bila Vojskovo najuspešnejše avstralsko obdobje. Redno je sodeloval na razstavah kiparskega društva New South Wales, ustvarjal malo in monumentalno plastiko ter izdeloval kiparske dekoracije za javne stavbe in hotele.
Njegov izraz se je v Avstraliji spremenil. Ostra satira in neposredna družbena kritika mariborskega obdobja sta se umaknili bolj intimnemu, melanholičnemu in liričnemu razpoloženju. Hkrati je vedno več eksperimentiral z različnimi materiali – lesom, kamnom, kovino, aluminijem in umetnimi masami.
Pomemben del avstralskega opusa so bila tudi sakralna naročila. Za kapelo Warrane College v Sydneyju je izdelal več kiparskih del z bibličnimi motivi. Ustvaril je tudi monumentalna dela za pokopališča, med njimi Hrepenenje, Kristusovo figuro na pokopališču Rookwood, ter ekspresivnega Križanega, pri katerem se je približal skoraj abstraktni obravnavi človeškega telesa.
Tako se je njegova umetniška pot, začeta v akademskem realizmu, postopoma pomikala proti poenostavljeni in nazadnje tudi abstraktni formi. Umetnostna galerija Maribor prav ta razvoj – od akademskega realizma do abstrakcije – izpostavlja kot eno temeljnih značilnosti njegovega opusa.
Nenaden konec ustvarjanja
Presenetljivo je, da se je Vojskovo ustvarjanje končalo prav v času, ko si je v Avstraliji že ustvaril ime.
Po razpadu zakona v začetku sedemdesetih let je postopoma skoraj povsem opustil umetniško delo. Sledila so leta precej boemskega in nemirnega življenja ter več selitev po Sydneyju. Pri tem se je izgubilo tudi precej njegovih del.
Pozneje se je preselil v dom za starejše v Canberri.
Tik pred koncem njegovega življenja je prišlo do pomembne ponovne povezave z domovino. Umetnostna galerija Maribor je leta 1996 pripravila veliko retrospektivno razstavo Milana Vojska ter izdala obsežen 125-stranski katalog. Razstava je skušala ponovno sestaviti razdrobljeni umetnikov opus, katerega velik del se je zaradi emigracije, selitev in časovne oddaljenosti izgubil.
Milan Vojsk je umrl 3. maja 1997 v Sydneyju, star 74 let.
Umetnik dveh domovin
Vojskova življenjska pot je bila v marsičem značilna za umetnika emigranta. V Sloveniji se je izoblikoval in si pridobil umetniško identiteto, vendar je prav v času, ko bi lahko njegovo ustvarjanje dozorelo, zapustil domovino. V Avstraliji je moral začeti skoraj od začetka, se prilagajati novemu kulturnemu okolju in za preživetje opravljati tudi dela, ki z umetnostjo niso bila neposredno povezana.
Toda v obeh okoljih je pustil sled.
Za zgodovino slovenskega kiparstva je pomemben predvsem zaradi svojega mariborskega obdobja. Njegovi portreti, groteskne figure in zlasti Demagogi predstavljajo samosvoj pojav v povojnem slovenskem kiparstvu. V kulturno precej zadržanem okolju petdesetih let je bil eden tistih umetnikov, ki so iskali poti iz akademskega in socialističnega realizma proti modernističnemu izrazu. Njegovi abstraktni poskusi so bili za tedanji Maribor posebej zgodnji in drzni.
V Avstraliji pa je ostal predvsem avtor monumentalnega Sanjarjenja, dela, s katerim je slovenski kipar dobil trajno mesto v javnem prostoru avstralske prestolnice.
Njegov opus ni velik in tudi ni enoten. Ustvarjalno je bil dejaven razmeroma kratek čas, približno dve desetletji. Toda prav njegova nedokončanost daje življenjski zgodbi poseben značaj. Milan Vojsk je bil umetnik velikega talenta, tehničnega znanja in močnega temperamenta, ki je pogosto prihajal v spor z okoljem, v katerem je živel. Njegova umetnost se je gibala med realizmom in abstrakcijo, med satiro in melanholijo, med domačim Prekmurjem in Mariborom ter oddaljeno Avstralijo.
V njem lahko zato vidimo ne le slovenskega kiparja v Avstraliji, temveč umetnika dveh svetov, katerega delo povezuje dva zelo oddaljena prostora slovenske kulturne zgodovine.
Kovček 