Foto: Simbolična ilustracija UI za Slavka Vaupotiča
Življenjske poti slovenskih izseljencev niso bile vedno enosmerne. Običajno pripovedujemo o njihovem odhodu iz domovine, o prvih težkih letih v novi deželi, o delu, družini in vključevanju v slovensko skupnost. Manj pogosto pa govorimo o tistih, ki so se po letih življenja v tujini odločili, da se bodo vrnili v Slovenijo. Še manj pogosto o tem, da se takšna vrnitev ni vedno izšla tako, kot so si jo zamišljali.
Takšna je bila tudi življenjska zgodba Slavka Vaupotiča.
Rodil se je 20. maja 1936 v Ormožu. V Avstralijo je prišel leta 1967, v času, ko se je za pot na oddaljeno celino odločalo še veliko Slovencev. Za seboj so puščali domače kraje, sorodnike in znano okolje, pred njimi pa je bilo življenje, ki ga je bilo treba v veliki meri začeti na novo.
Slavko je svojo avstralsko pot začel v Wollongongu, industrijskem mestu južno od Sydneyja, kamor so se v povojnih desetletjih naselili številni evropski priseljenci. Zaposlil se je kot avtoklepar pri Fordu. To je bil poklic, pri katerem niso odločale velike besede, ampak znanje, natančnost in zanesljivost. Po nekaj letih si je upal narediti še korak naprej in odprl lastno delavnico Stan’s Smash Repairs v Primbeeju.
Sčasoma si je pridobil sloves enega boljših avtokleparjev in avtoličarjev v Wollongongu in njegovi okolici. Takšno priznanje ni bilo samoumevno. Izseljenec je moral praviloma najprej dokazati svoje znanje, premagati jezikovne in kulturne ovire ter si postopoma ustvariti zaupanje strank in poslovnega okolja. Slavku je to očitno uspelo. Ni si ustvaril samo uspešne obrti, ampak tudi širok krog prijateljev.
Ob delu pa ni pozabil na slovensko skupnost. Bil je med ustanovnimi člani slovenskega kluba Planica v Wollongongu in pozneje njegov doživljenjski član. Takšni ljudje so bili za slovenske skupnosti v Avstraliji izredno pomembni. Klubi niso nastajali sami od sebe. Potrebovali so ljudi, ki so bili pripravljeni prispevati svoj čas, delo, denar, znanje in predvsem občutek, da se nekaj gradi tudi za druge.
Potem pa je leta 1985 v njegovem življenju prišlo do velikega obrata.Po skoraj dveh desetletjih v Avstraliji se je Slavko odločil, da se vrne v Slovenijo. Želel je nadaljevati svoje delo v domovini, iz katere je nekoč odšel. Verjetno je bila v tej odločitvi tudi želja, ki jo je poznalo veliko izseljencev: po letih tujine se vrniti med domače ljudi, v domači jezik in v okolje mladosti.
Toda vrnitev ni uspela.
Podrobnosti o razlogih za zdaj ne poznamo, zato bi bilo napačno ugibati. Lahko pa njegovo izkušnjo razumemo v širšem kontekstu. Človek, ki se po desetih ali dvajsetih letih vrne v domovino, ne prihaja več v isto državo, iz katere je odšel. Spremenila se je domovina — in spremenil se je tudi sam.Izseljenec je medtem sprejel drugačne delovne navade, drugačen način organizacije življenja in pogosto tudi drugačna pričakovanja. V tujini si je moral ustvariti svoje mesto z lastnim delom, nato pa je lahko ob vrnitvi ugotovil, da znanje in izkušnje, pridobljene v tujini, doma ne odpirajo nujno enakih vrat.
Slavko Vaupotič se je zato znova vrnil v Avstralijo.Tokrat se ni naselil v Wollongongu, kjer je že preživel pomemben del svojega življenja, ampak v Orangeu v Novem Južnem Walesu. Tudi tam ni začel počivati na doseženem. Skupaj s sinom Slavkom sta ponovno odprla delavnico in nadaljevala družinsko obrt.
V tem je morda ena najbolj značilnih potez njegovega življenja. Ko se ena življenjska pot ni izšla, ni obupal, ampak je začel znova.
Orange je tako postal njegov zadnji dom.V zadnjih letih je bolehal. Umrl je 16. maja 2006, le nekaj dni pred svojim sedemdesetim rojstnim dnevom. Pogrebne molitve so bile 19. maja v Memorial Chapel v Orangeu. Vodil jih je tamkajšnji duhovnik, od Slavka pa se je poslovilo veliko sorodnikov, prijateljev in rojakov, med njimi tudi številni Slovenci iz Wollongonga in okolice. Nato je bil upepeljen.
Za njim so ostali sin Slavko in hči Anica z družinama, vnuki in vnukinje, v Sloveniji pa dva brata in sestra Marija.Toda za Slavkom Vaupotičem je ostalo še nekaj drugega: zgodba človeka, ki je svoje življenje gradil na dveh celinah.
Njegova življenjska pot lepo pokaže, kako zapleten je lahko pojem domovine pri izseljencu.
Prva domovina ostane povezana z otroštvom, družino, jezikom in spomini. Nova domovina pa počasi postane prostor vsakdanjega življenja: tam človek dela, vzgaja otroke, sklepa prijateljstva in gradi svojo prihodnost. Po dvajsetih letih tako vprašanje »Kje je moj dom?« nima več preprostega odgovora.
Zato so zgodbe o povratnikih pomemben, vendar pogosto spregledan del zgodovine slovenskega izseljenstva. Nekateri so se v Slovenijo vrnili in tukaj uspešno nadaljevali življenje. Drugi so po nekaj mesecih ali letih znova odšli. Razlogi so bili različni: družinski, gospodarski, poklicni, politični ali preprosto človeški.
Vrnitev namreč ni pomenila samo prestopa državne meje.
Pomenila je nov začetek.
Slavku Vaupotiču se je ta začetek v Sloveniji izjalovil, vendar njegova zgodba zaradi tega ni zgodba o neuspehu. Prav nasprotno. Vrnil se je v Avstralijo, se še enkrat postavil na noge ter skupaj s sinom ponovno ustvaril delo in življenje.
Morda prav zato njegova življenjska pot pove nekaj bistvenega o številnih slovenskih izseljencih: domovina je lahko kraj rojstva, dom pa skozi življenje postane tudi kraj, kjer smo si z delom, družino in prijateljstvom ustvarili svoje življenje.
Kovček 