V teh vročih dnevih, ko smo se umaknili v tišino in spokojnost mogočnih pohorskih gozdov, sem se pri Treh žebljih na Osankarici, zamislil nad hrabrostjo borcev pohorskega bataljona, ki so vsi do zadnjega, januarja 1943, padli v borbi s tridesetkrat močnejšo nemško vojsko. Partizane je vodil legendarni Alfonz Šar, narodni heroj imenovan Pohorski car.
Nenadoma me je mirnost visokih dreves Pohorja zanesla v davna 30 leta prejšnjega stoletja, ko je v Lobnici pri Rušah, skupaj z Alfonzom na kmetiji živel tudi njegov brat Jože, ki se je leta 1930 izselil v Venezuelo.
Že spomin na takega heroja, kot je bil Alfonz zgineva, kaj šele na brata, ki je tako zgodaj odšel za kruhom v svet…Zato sem zapisal te besede, da ne bi spomin na takšne ljudi kar izpuhtel…Ne znam si predstavljati na primer, kakšna sta si bila oziroma v kakšnih odnosih sta živela.
Takoj po koncu prve svetovne vojne, ko je bil Alfonz zastavonoša sokolske organizacije v Rušah in je sodeloval z naprednimi krogi pri narodnoobrambnih akcijah, mu je verjetno Jože pomagal oziroma z njim sodeloval. Bil je precej mlajši. Ko pa je Alfonz na volitvah leta 1935 kandidiral na listi Dimitrija Ljotiča in Jugoslovanskega nacionalnega gibanja ZBOR in se je v takratni dravski banovini, to štelo kot nacionalistična stranka, se je njegov brat Jože že preselil v Venezuelo. Ali sta imela in v kakšnem obsegu pismene stike, ne ve verjetno nihče več.
Tudi v novem okolju Jožetu iz njegovega delovanja in če lahko tako rečemo, tudi iz genov, niso izginili pohorski gozdovi. Dolga leta je bil zaposlen na Venezuelskem ministrstvu za kmetijstvo. Imel je velike zasluge za ustanovitev prve Venezuelske gozdarske šole.
Osebno je bil zelo skromen. Kot eden prvih Slovencev v Venezuel je rad pomagal novo prispelim rojakom iz Slovenije, za kar pa ni vselej žel hvaležnosti. Proti koncu delovanja diktature leta 1957 v Venezueli, je bil odpuščen z ministrstva. Odpustitev je bila kruta – brez pokojnine. Tedaj je moral, čeprav v svoji skromnosti nerad, sprejeti pomoč prijateljev, katerih je imel veliko, tudi med domačini. Po padcu diktature se je prvi demokratski predsednik Wolfgang Larazabal zavzel, da so mu odredili pokojnino.
Zadnjih dvajset let svojega življenja je Jožef zaradi bolezni živel odmaknjeno. Bil pa je vseskozi ponosen ne svoje poreklo. Posebej na ugled, ki ga je takrat v Venezuel in po svetu, uživala Jugoslavija. Iz časopisov je izrezoval članke, ki so govorili o Jugoslaviji in o tem razpravljal s svojimi prijatelji.
Zelo si je želel obiskati Slovenijo in svoje drago zeleno Pohorje, a mu je bilo zaradi slabega zdravja to onemogočeno. Predzadnji dan v letu 1969 je umrl v bolnišnici »Gregorio Hernandez« v Caracasu. Pokopali so ga še istega dne. Tako kot je živel – tiho in skromno, se je tudi za vselej poslovil – tako daleč od Pohorja, ki ga je neizmerno ljubil…
Na sliki; Pohorje in Caracas v času življenja Jožeta Šarha