Na mogočni kmetiji Lebar v Zg. Kungoti, tik ob meji z Avstrijo, imajo zanimiv okras ob hiši. Za razliko od mnogih, ki ob hiše kmetij postavljajo stara vprežna vozila, se je Jakob Lebar odločil, da na steno hiše prisloni kolo. Le ta tu stoji že vrsto let. Divja trta ga je skoraj prerasla. Le-ta pa ne more prerasti spomina na njegovega brata Iva Lebra, ki je zapustil domačijo, ki bi jo moral prevzeli leta 1949.
Ivo se je rodil 1921 leta v Zg. Kungoti na lepi kmetiji, le streljaj od meje z Avstrijo. Med drugo svetovno vojno so ga Nemci odpeljali v Nemčijo, kjer je na severu, blizu Hannovra delil usodo mnogih, ki jih je takratna nemška država uporabljala, kot poceni delovno silo. Po končani vojni je bila ljubezen do doma tako velika, da se je odločil, da se vrne domov kar s kolesom. Tisti čas je bila Nemčija povsem razrušena, hrane ni bilo dovolj. Bil je izmučen, utrujen in slabo prehranjen. Toda želja je bila neizmerna… In v enajstih dnevih je po povsem porušeni, polni kaosa in težav, v takratni Nemčiji, prišel domov oziroma se pripeljal v Zg. Kungoto.
Bil je priden dijak in študent. V Ljubljani se je na FAGG-u specializiral na temo asfalta. Njegova prva služba je bila v Anhovem. Doma so ga imeli vsi radi. Domačini Svečine so ga celo prepričali, da je sprejel mesto župana tega kraja. Pravijo, da je bil takrat najmlajši župan v Sloveniji. Delovna pot ga je peljal naprej – v Zagreb. Na Zagrebškem velesejmu je začel hitro napredovati. Tudi zaradi poznavanja tujih jezikov.
Toda tako kot se je večkrat zgodilo, ga je ravno poznavanja tujih jezikov »porinilo« v tujino. Namreč, bil je prevajalec pri nekih razgovorih s Švicarji. A nekomu, nikoli ni povedal komu, se je zameril. Izstrelili so govorice, da je Lebar povezan s Švicarji in da se mu slabo piše…Dovolj je bilo. Ivo se je vrnil v Svečino, skupaj z ženo sta ponoči odšla čez mejo, skorajda po svojem ozemlju.
Nekaj časa sta preživela po emigrantskih taboriščih Avstrije. Leta 1950 pa sta se že znašla v največjem emigrantskem kampu Bonegili blizu Albury Vodonga v Avstraliji.
Znanje, ki ga je pridobil v Ljubljani na fakulteti mu je koristilo in relativno hitro je uspel. Kmalu, ko si je uredil osnovne družinske – eksistenčne zadeve, je začel delovati v slovenski skupnosti v Melbournu. Vse večje aktivnosti Slovenske izseljenske matice (v nadaljevanju SIM) v Melbournu oziroma Victorji, so potekale z njegovo pomočjo. Imel je velik ugled. Vsa gostovanja slovenskih kulturnih in tudi drugih skupin so potekale po njegovih navodilih. Kot takratnega glavnega tajnika SIM me ni nikoli bolela glava zaradi financ pri organiziranju različnih prireditev. Vse je potekalo tako kot mora.
Skupaj z ženo Heleno, sta bila nenadomestljiva društvena delavca. Ne samo pri delovanju slovenskega radija 3EA, temveč tudi kot pobudnika in povezovalca aktivnosti med Slovenijo in Avstralijo.
Kolo s katerim je Ivo prikolesaril iz Nemčije domov, je dolga leta ležalo nekje v kotu gospodarskega poslopja. Leta 2006, ko je Ivo za vedno odšel, se je brat Jakob odločil, da ga prisloni k steni hiše, prav tako, kot ga je prislonil Ivo nekega spomladanskega dneva davnega leta 1945…
Kovček 