V tem poletno, počitniškem času se ni primerno spominjati šole oziroma učiteljev. Toda ko sem včeraj obiskal lokalno knjižnico, sem se spomnil pionirjev knjižničarstva med slovenskim izseljenstvom v Argentini. Primerjava seveda ni mogoča. Današnje knjižnice so na izredno visokem strokovnem nivoju. Predvsem pa so bogate – zaposleni v njih so relativno dobro plačani, vzpodbujeni, da stalno spremljajo knjižne novosti.
Knjižničarji med slovenskimi izseljenci so bili popolni prostovoljci. Prepuščeni sami sebi. Bili so tudi animatorji celotnega društvenega življenja.
In prav gotovo je Milka Miklavič Bajt najbolj primerna oseba, da se jo spomnimo.
Rojena je bila 21.12.1905 v učiteljski družini na Livku pri Kobaridu. Obiskovala je učiteljišče v Tolminu. V Argentino je prišla l. 1929.
Ob njenem prihodu je v okraju Villa Devoto že delovala prva slovenska šola v Južni Ameriki. Leta 1937 je Milka Miklavič Bajt prevzela šolo ter se zavzemala za ohranitev slovenskih navad in kulture. Svoje znanje je posredovala tudi v Slovenskem podpornem društvu Naš Dom, kjer je učila igre za otroke in odrasle ter vodila otroški pevski zborček. V Slovenskem podpornem društvu Naš dom, so v njen spomin imenovali Knjižnico Emilije Miklavič Bajt.
Kot režiserka je leta 1931 sodelovala pri društvu »Prosveta II« v BA, v Parke Patriciosu. Pozneje je sodelovala pri gospodarskem podpornem društvu Slovencev v Villa Devoto. Kot poklicna učiteljica je učila mlade slovenščine, petja, deklamiranja in podobno. Tudi pri dramskem odseku starejših je bila aktivna. Umrla je v 29. julija 1948 v Buenos Airesu. Za njeno požrtvovalno in nesebično delo so se ji rojaki odložili s tem, da so po njej imenovali društveno knjižnico.
Kovček 