Izseljenstvo ni samo delo, boljša plača, boljše življenje , svoboda… Izseljenstvo je dostikrat tudi bolečina, udarci, strah…nesreče. Na Slovenski izseljenski matici (dalje SIM), imamo veliko pisem, gradiv, osebnih spominov o nesrečah, ki so se našim izseljencem zgodile. Nekaj smo jih objavili v naši reviji Rodna gruda kot pisma bralcev. Vedno so bila le ta postavljena v ozadje poročanja o življenju in uspehih slovenskih izseljencev. O poročanju , da ne rečem poudarjanju teh žalostnih dogodkov smo se zavestno izogibali , ker nismo želeli izseljence in njihove svojce, prijatelje, vaščane omajati o pravilnosti odločitve, »da so odšli v tujino« po boljši, večji kos kruha.
V letu 1958 nam je rojak Avgust Baričič iz La Bouverie, Belgija poslal pretresljiv prispevek o veliki rudniški nesreči v rudniku Grand Trait v Frameries v Belgiji v katerem je prav takrat tudi delal in bil udeležen v njej. V Slovenskem izseljenskem koledarju a smo njegov prispevek z naslovom »Coup de grisou« tudi objavili.
Še ko sem leta 1989 prišel na SIM je bil strah pred nesrečo med rudarji, ki jo povzroča brezbarvni in brez vonja plin, brezmejen. Konec 90 let prejšnjega stoletja so se rudniki po Evropi več ali manj že zapirali. Rudarjev, ki so sami še delali v rudnikih je bilo vedno manj. Danes jih enostavno ni več. Pa naj si bo to v Belgiji, Nemčiji, Nizozemskem ali ZDA. Strah pred to nesrečo pa je bil oziroma je še vedno prisoten, sedaj že pri otrocih in vnukih nekoč aktivnih rudarjev. Nesreče s plinom v rudnikih so se vsi bali, tako kot so se bali silikoze. Le s to razliko, da je silikoza ubijala počasi in si lahko celo dočakal pokoj in ga nekaj mesecev celo užival. Medtem ko je nesreča zaradi prišla iznenada in se ji nisi mogel izogniti , če si bil prav takrat v rudniku.
Pripovedovanje Avgusta Baričiča je tako plastično in doživeto, da je vredno, da ga ponovno poslušamo;
»Saj bo šlo…«
Leta 1936 sem delal v rudniku Grand Trait v Frameries skupaj z rojaki; Avguštinom Bordonom iz Trsta, Alojzom Brčanom iz Rajhenburga, Martinom Naglastom iz Vipave, Leopoldom Veharjem iz Idrijske gore ter Andrejem Bolčino iz Idrije. Delali smo pa dva v treh izmenah. Usodnega – 10 septembra, sva delal nočno izmeno z Andrejem Bolčinom na 850 metrski globini. Imela sva še dva pomočnika in vžigalca min, starega belgijskega rudarja Alfonza. Navrtala sva osemnajst lukenj in jih kot vedno preizkusila z oljno svetilko, vsako posebej. Opazila sva, da je bil v šestih luknjah plin in zato seveda nikakor ne bi smela minirati. Stari Alfonz pa je vztrajal na tem, da navkljub temu miniramo. Zatrjeval nam je, da delo nikakor ne sme stati. Razumela sva njegov strah pred gospodarji, ki so hoteli izsesati iz rudnika in iz delavcev vse , kar se le da, da ne bi pri tem kaj dosti mislili na možnost nesreče. Z Andrejem sva pristala na to, da vžgemo mine po šesti uri, ko bo etaža na 950 metrov pod nami izpraznjena. Zamašila sva luknje, iz katerih je uhajal plin, popravila sva ventilator, ter po šesti uri sprožila.. vse je šlo po sreči. Stari Alfonz si je zadovoljno mel roke in se nama je smejal, češ da sva se po nepotrebnem bala. Tudi midva sva se oddahnila. Konec strahu in konec izmene. Zadovoljna sva se napotila domov, vendar pa sva se tovariša Martina in Leopolda, ki sta naju zamenjala, opozorila na plin.
Nič hudega sluteč sva se zvečer vrnila na delo. Zahtevala sva svetilke. Nisva jih dobila. Šef nama je povedal, da tovariši še niso prišli iz jame. Hitela sva k vhodu. Tam je stal orožnik. Kaj je ? Krik; Coup de grisou.« Pustite naju v jamo!« Sva prosila. »Prijatelji so spodaj! Pomagala bova, rešiti jih hočeva.« Zaman . Niso naju pustili, ker bi šla v gotovo smrt., Morala sva odnehati. Dvigalo se je pogreznilo. Čakal sva groznih dvajset minut, da so se reševalci vrnili »Ogenj« Prišli so samo do 540 metrov globine. Naprej ni bilo mogoče. Odhiteli so k drugemu vhodu jame. Tam pa so že nosili ranjene in mrtve rudarje. V globini 950 metrov so začeli v naglici delati zid, da bi se ogenj ustavil. Na 859 metrov pa so začeli spuščati vodo, da bi izpraznili zrak in tako pogasili ogenj. Tam so bili naši…Bili… reševalci so spravili ven 48 rudarjev od teh 27 mrtvih. Drugi so bili ranjeni, osem pa jih je še ostalo v jami. Čez deset mesecev so izvlekli tudi njihova trupla. Z Andrejem sva jih poznala..
Ni umrl v vojni.
Zadnjega oktobra 1939 sem šel na nočno službo s sosedom Avguštinom. Po poti do rudnika sva se pogovarjal o vojni, ki je ravno takrat izbruhnila. Ugibala sva , ali bova preživela tudi to tegobo ali ne. Pri vhodu sva se razšla. Avguštin je delal na 1000 metrov globine, jaz pa mnogo bliže. Smehljaje sva si zaželela »srečno« s tihim upanjem, da se bova tudi skozi vojno pretolkla.
Pa se je zgodilo drugače. Po končanem delu sem čakal Avguština, da greva skupaj domov. Ker ga dolgo ni bilo, jaz pa sem bil utrujen, sem jo mahnil kar sam, da čimprej ležem k počitku. A nisem dolgo spal.. Žena me je že ob deveti uri zbudila in mi vsa prestrašena povedala, da Avguština še ni domov. Zla slutnja me je vrgla iz postelje., v naglici sem se oblekel in tekel k rudniku. In spet »Coup de grisou«… Štirinajst smrtnih žrtev, med njimi tudi Avguštin, ki je še istega dne v strašnih mukah umrl… brez vojne.
Prav atako je bilo z njegovim pomočnikom komaj šestindvajset letnim veselim Cirilom iz Dolenjskega. Štirinajst so jih rešili. Bilo je prvega novembra – na dan mrtvih; štirinajst srečnih in štirinajst nesrečnik družin…
Največja rudniška nesreča v Belgiji, brez slovenskih žrtev(?)
Splošno je znano, da so si vsi rudarji pri delu, kot bratje »kamarati« ne glede na nacionalne in druge razlike. Zato so tudi srca vseh slovenskih rudarjev ob največji rudniški nesreči v Belgiji v rudniku Marcinelle, zatrepetala ob strašni novici – smrt 262 kamaratov. To je bil udarec, ki je prizadel Avgusta Baričiča, čeprav med žrtvami ni bilo Slovencev. Bilo pa je 136 Italijanov, 95 Belgijcev, 9 Poljakov, 6 Grkov, 5 Nemcev, 3 Madžari, ter po en Anglež, Nizozemec, Rus in Ukrajinec.
Zjutraj 8 avgusta 1956 je v rudniku Boi du Cazier , delalo 274 rudarjev. Požar – povzročil ga je napačno postavljen rudniški voziček, ki je pretrgal oljno cev, in požar je nenadoma zajel celoten rudnik. Rešilo se je le 12 rudarjev. Reševalna akcija je trajal vse do 23 avgusta, ko se je iz ust vodje reševalne akcije zaslišal tresoč glas ; Tutti cadaveri, All corpes. (Vsi , ki so ostali v rudniku so mrtvi).
Avgust Baričič je iskreno zapisal; «hočem le kot človek, ki pozna trepet, kakor ga v srcu zbudi krik »coup de grisou«, povedati, da nam je bilo težko, silno težko, ko je izgubilo življenje toliko naših tovariševe, naših sotrpinov iz mnogih evropskih držav, ki so v črnih nedrji zemlje bili eno v enaki borbi za vsakdanji košček kruha. 274 mož in fantov je tistega dne stegovalo roke za tem kosom in le 12 parov rok ni za vedno omahnilo… Nikdar ne bom pozabil očeta Hedricha, ki je sam šel v jamo po svojega dvajsetletnega sina, a ga ni mogel izvleči. Zavezal mu je svojo ruto okrog vratu, da bi ga spoznal, ko se ponovno vrne ponj. Ne bom pozabil starega rudarja Riccarda, ki je štiri tedne nepretrgoma čakal pred rudnikom z avtomobilom, da odpelje domov svoja dva sinova in dva vnuka. Nobenega upanja ni bilo več, a on je vztrajal, čakal je dan in noč. Štiri tedne – zaman.
Ta nesreče je zaznamovala, ne samo Belgijo, temveč vso Evropo. Italijanska vlada je po njej zahtevala boljše varnostne ukrepe v belgijskih rudnikih. Največ žrtev je bilo med Italijani. Glede na dejstvo, da je v tistih časih iz Benečije delalo veliko Slovencev v rudnikih Belgije , obstoja možnost, da je bil med 135 žrtvami tudi kakšen rojak iz Benečije. Kakor koli, sedaj po tolikih letih , bomo lahko pregledali tudi ta del zgodovine rudniških nesreč in ugotovili, če je bil med njimi tudi kakšen italijanski izseljenec slovenskega porekla. To seveda ne spremeni dejstva, da so rudniške nesreče krute, da pa so žrtve vsaj v smrti rešene nacionalnih napetosti.
Kovček 