Tako kot je to običajno v sredini v kateri živimo, so ženske, čeprav ne po svoji volji, premalo opazne. Glede na svojo aktivnost, predvsem pa glede na delo in s tem tudi na rezultate, so prevečkrat zamolčane, da ne rečem celo zapostavljene. Tako je tudi v izseljenstvu.
Pri svojem delu sem se srečal z velikimi Slovenkami, ki so v izseljenstvu naredile, oziroma še delajo, ogromno. Z redkimi izjemami, je večina izmed njih ostala v pozabi. Le malokatere, pa še te po s zaslugi umetniških del, ki so jih zapustile, so prisotne v našem vedenju, ko razmišljamo o slovenskem izseljenstvu.
Odločil sem se, da v mojem pisanju o slovenskem izseljenstvu poizkušam osvetliti lik in delo nekaterih Slovenk, ki sem jih srečal pri svojem delu na Slovenski izseljenski matici.
Pričel bom naključno, niti ne po abecedi, niti ne po državah od koder so, še manj pa seveda po razvrščanju njihovega dela oziroma rezultatov.
Danes bi želel malo več povedati o Frančiški Brunček iz Sao Paula v Braziliji.
Pri njej bi rad poudaril nekaj o značilnosti o kateri se vse premalokrat govori. Mislim na vlogo ženske v izrazito moškem okolju. Bila je aktivna v slovenski sredini, ki je sicer majhna, toda polna močnih osebnosti. Naj naštejem samo nekatere: Janez Hlebanja, Vladimir Ovca, Friedrich Hlebanja, Andrej Kranjc, Bogdan Šalej, Vladimir Mirt in še nekaj drugih. V sredini teh, v vseh pogledih (ekonomskih, strokovnih, osebnostnih) močnih ljudeh, je uspela in z njimi vseskozi dobro in uspešno sodelovala.
Bila je prva tajnica Združenja Slovencev v Brazilij. Vse niti, vsi operativni detajli, so šli skozi njene roke. Tudi sam se spominjam, da smo potem, ko so bili v Sao Paulu sprejeti konkretni sklepi o neki nalogi (danes bi rekli projektu) smo to lahko speljali le z njeno pomočjo.
Rodila se je v Litiji in skupaj s sestro Lojzko in bratom Avgustom leta 1938 odšla za očetom v Nemčijo. Tam je hodila v vrtec in šolo ter tako dobila poleg materinega jezika predvsem še odlično znanje nemščine.
Leta 1949 je z družino prispela v Brazilijo in sicer v državo Minas Geraos – središče brazilskega rudarstva. Oče se je zaposlil pri belgijski rudarski družbi. Vsi skupaj so takrat živeli v majhnem kraju Mont Levade, ki je bi takrat kot nek belgijski otok v srcu Braziliji. Življenje, takrat skorajda izoliranem belgijskem okolja, so imeli zelo kvalitetno.
Ko so po nekaj letih zapustili skorajda idiličen kraj Mont Levade in se preselili v ogromen Sao Paulo, se ji je zdela to prava tragedija.
Iz povsem drugačnega okolja, kjer so bili del belgijske kolonije, res da rudarske, so se nenadoma znašli v človeškem mravljišču, kjer za njih ni vedel skorajda nihče… To je bilo leta 1954.
Za družino so napočil težki časi. Oče je zbolel in Frančiška se je lahko šolala le ob delu. Zaposlila se je kot asistentka pri zobozdravniku. Pet let je delala pri njemu in se naučila angleščine. Z odličnim znanjem nemškega in portugalskega jezika ji ni bilo težko najti službo in pričela je delati kot tajnica v različnih ameriških družbah v Sao Paulu.
Že kmalu, ko je prišla v Sao Paulo se je začela družiti s tam živečimi Slovenci in to druženje traja še danes.
Po letu 1991, ko je bila ustanovljena Zveza Slovencev je bila njena temeljna naloga, da vzpostavi stike tudi s tistimi Slovenci oziroma njihovimi družinami ki jo do takrat niso poznali. Takih, po ogromni Brazilij razkropljenih, je bil kar nekaj. Živeli so v odmaknjenih, oddaljenih krajih. Nekateri niso čutili potrebe, da bi se lotili sodelovanja z do takrat uveljavljeno Zvezo Jugoslovanov (SAJUG).
Slovenska skupnost v Brazilij je majhna, toda trdoživa. Večina članov je dobro vključena v brazilsko družbo in ne čutijo prevelike potrebe po tem, da bi hrepeneli po povratku domov, ki je tako in tako že povsem odmaknjen in kot tak nerealen.
Raje se z veseljem pripravljajo za občasne obiske doma. Tudi Frankiča je taka, vsakih nekaj let obišče Slovenijo. Vedno jo pot pripelje tudi v Litijo, kjer živi še nekaj sorodnikov – bratrancev. Pravi, da najrajši pride na poroko otrok svojih bratrancev, kar tri so že bile.
Delo s Slovenci v Braziliji, je bilo lažje in učinkoviteje tudi zato, ker je tam Frančiška Brunček.
Kovček 