Annie Moore – prva v vrsti za ZDA.

Annie Moore

Včeraj – 4. februarja smo lahko na drugem programu TV Slovenije gledali  francoski dokumentarni film »Otok Ellis – zgodba o ameriškem snu«  režiserja Michaela Prazana. V odličnem filmu je bila prikazana bogata zgodovina kraja, na katerega so bili ali so še povezani mnogi. Premnogi. Poleg 12 milijonov oseb, ki so se ga na tak ali drugačen način dotaknili, so tukaj še njihovi številni  potomci.

V svojem » kovčku« sem dne 30 . januarja objavil prispevek z naslovom: Predhodnik Ellis Islanda v New Yorku je bil Castle garden.

 

Ellis Island NY

31.decembra 1891 je Castle garden uradno zaključil s svojim delom. Po ne povsem točnih podatkih je preko njega prispelo v ZDA  najmanj 8 milijonov priseljencev. Zaradi požara , ki je že opuščeno zgradbo Castle garden  leta 1896 hudo poškodoval in  skoraj v celoti uničil dokumentacijo, ne bomo nikoli vedeli za točno številko. Nekateri  govorijo celo o številki blizu 12milijonov.

1.januarja 1892 je bil na postaji Ellis island v pristanišču New York ne povsem običajen delovni dan. Poleg tega, da je bil to prvi dan v novem letu 1892, je bil to tudi uradni začetek dela za zvezni inšpekcijski pregled priseljencev.

Ko je parnik Nevada 31. decembra 1981 zvečer   po 12 dnevih plovbe po Atlantiku prispel v New York, si je 148 potnikov na njem oddahnilo. Pot iz Queenstowna (okrožje Cork) na Irskem so začeli z upanjem po boljšem življenju.

Annie Moore

Ne samo zaradi silvestrovanja, temveč zaradi pričakovanja novega življenja nihče na parniku to noč ni spal. Zjutraj 1. januarja so potniki začeli vstopati v povsem novo stavbo, kjer se je začel inšpekcijski pregled priseljencev.

Usoda in verjetno tudi  pravila pomorske varnosti  (otroci imajo prednost), so hoteli, da  je bila komaj 15 letna Anna »Annie« Moore, ki je opravila pregled na postaji Ellis Island in stopila na tla ZDA. Z njo sta potovala brata Anthony in Philip star 14 in 12 let.

Kot prva oseba, ki je opravila  vstopni pregled v ZDA, je bila nagrajena z 10  ameriškimi dolarji. Danes bi ta znesek pomenil 272 ameriških dolarjev.

Naslednji v vrsti tisti dan seveda dobrodošlice v obliki denarja  niso bili več deležni. Nihče jo tudi ni pričakoval. Bili so že nad vse srečni, če so dobili vstopni dokument. In teh je  ogromno. Samo iz Anine dežele – Irske jih je bilo preko 4 miljone. Vseh Evropejcev, ki so preko Ellis Islanda prispeli v ZDA do leta 1954, ko je tudi ta  priseljenska postaja prenehala z delom, jih je bilo 12 milijonov.

Annie  ter njuna brata sta že dopoldne na enem izmed dokov New Yorškega pristanišča čakala oče Matthews in mati Julia, ki sta prišla v ZDA leta 1888. Živeli so na Manhattnu na 32 ulici Monroe.

141px-Annie_Moore_Statue_by_by_Jeanne_Rynhart,_Cobh

Ko se danes po mnogih letih spominjam pripovedovanj starih slovenskih izseljencev o tem, kdo jih je čakal v pristanišču, se zamislim. Ano in njuna brata sta starša prišla dobesedno peš pričakati v pristanišče. Slovenci te sreče seveda nismo imeli.  V New Yorku je  namreč živelo relativno malo  Slovencev in še ti v zlasti  v Brooklynu. Malo Slovencev je bilo takih, ki so lahko računali, da jih bo sploh kdo v pristanišču počakal. Zato pa so toliko bolj tesno držali pri sebi listek z imenom sorodnika, vaščana ali prijatelja ter njegov naslov, kamor se mora zglasiti. Seveda pa je bila glavna oznaka  – železniška postaja in od tod vlaki po ZDA.

Irci so praviloma ostajali v New Yorku,  Italijani prav tako v veliki meri  in malo kasneje Judje. Medtem ko so Slovani , potem ko so prispeli v ZDA,  nadaljevali svojo pot v Pensilvanijo, Minnesoto in Illinois. Šli so za delom, kar je pomenilo za večino med njimi delo  v rudnikih in železarnah.

Kakor koli, Moorovi so se končno srečali v obljubljeni deželi. . Annie se je poročila s sinom nemških katoliških priseljencev,  Josephom Avgustom Schayerjem (1876-1960), prodajalcem na Manhattanovem trgu Fulton Fish, s katero je imela vsaj enajst otrok. Umrla je od srčnega popuščanja 6. decembra 1924,  in je pokopana na Kalvarijskem pokopališču v Queensu.

Usoda Annie Moore  »Prve v vrsti za ZDA« je seveda kmalu postala zanimiva. Amerika pač ne bi bila Amerika, če bi tudi iz njenega prihoda ne naredila zgodbo. Tako so njen predhodno neoznačen grob iz leta 1924 šele avgusta 2006 ustrezno obeležili.

Irski ameriški kulturni inštitut podeljuje letno nagrado Annie Moore “posamezniku, ki je pomembno prispeval k irski in / ali irski ameriški skupnosti in zapuščini”.

Popularna skupina »The Irish Tenors » je  zgodbo Annie Moore povzela v pesmi »Isle of Hope, Isle of Soles« (Otok upanja in cilja).

c201_f_The Gathering_Annie Moore_Main

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s