Čarobnost estancije Los Talla

 

Estancija

Gostovanje SIM v Južni Ameriki 1990  7. del

V sredo 3. oktobra 1990 so nam prizadevni člani  Radijskega kotička pripravili celodnevni ogled značilne argentinske kmetije  – estancije.

Estancia (ameriška španščina: [estansja]) ali estância (brazilski portugalščini: [iʃtɐsjɐ]) je španski in brazilski portugalski izraz, za  zasebna zemljišča. Na večini izmed njih so to  veliki podeželski kompleksi, podobni tistim, ki jih v Združenih državah imenujemo ranči. To so velike kmetije, ki se razprostirajo na obsežnih območjih, pogosto merijo celo do  10.000 ha. Estancias ležijo v glavnem v južnih južnoameriških traviščih – pampah, in so praviloma zgodovinsko posestva, in se še  danes uporabljajo za vzrejo živali, zlasti govedi ali ovac.

Izraz estancia se uporablja  v Argentini, Paragvaju, Urugvaju, južnem Čilu in južni Braziliji. V drugih špansko ameriških državah  pa se takšna posestva imenujejo haciende.

Španci so v prvih stoletjih  kolonialne vladavine  na območju Argentine uvedli vzrejo govedi. Na  območjih severne Mehike in južnega dela Južne Amerike so bile  te živali brezplačne; naseljenci so izvajali občasne ulove za  zakol. V 19. stoletju so v pampah začeli graditi objekte s trajnimi zgradbami  tudi za živino , ki jasno opredeljujejo lastništvo. Imenovani so bili estancias, izraz, ki kaže stalni, trajni značaj. Še dandanes velja  pravilo, če si v pampi in potrebuješ hrano, enostavno ujameš govedo, ga zakolješ, uporabiš meso. Le kožo moraš obesiti na visok kol, da se osuši in da jo občasno lastniki poberejo.

Estancijski rančarski delavec na konju v Argentini se imenuje gavčo. V narodovi folklori ima podoben značaj kot ga ima v ZDA  kavboj . Od poznega 20. stoletja se je kmetijstvo povečalo kot industrija; lastniki zemljišč so se zaradi pestre plodnosti regije v regijah Argentine in Urugvaja pogosto preusmerili od živinoreje do gojenja kmetijskih rastlin.

Estancija lokalna pevka254

Foto: Dekle – delavka na estanciji je bila bogata s talentom in naravnim temperamentom. Naši pevci so zatrdili, da bi v Sloveniji hitro prišla med najuspešnejše pevke.

Že nekaj zadnjih desetletij se je manjše število estancias v Argentini in Urugvaju, pa tudi v Paragvaju ali Čilu, še posebej tistih z zgodovinsko arhitekturo, spremenilo v objekte za goste. Takšne stavbe oziroma estancije se imenujejo paradores. Eno izmed takih smo  tudi mi obiskali.

Justin Pahor256

Foto: Justin Pahor, prizadeven organizator in sodelavec Radijskega kotička. Rojen v Argentini, toda po srcu Primorec. Žal ga nisem več srečal. Ko sem  mnogo let kasneje povpraševal po njem , sem dobil odgovor:  » Šel je za delom, tja nekam v Paragvaj. Nič se ne javi..

 

Estancia, kamor so nas peljali, se je imenovala »Los Talla » . Bila je  oddaljena 80 km iz Buenos Airesa proti Lujanu . Po križišču ceste 7 z železniško progo smo se 19 kilometrov peljali še  po cesti 47 . Od uradnega vhoda v estancijo pa do  same o kmetije smo porabili več kot 3 kilometre in pri tem 2 krat odprli in zaprli vrata na cesti, da živina ne bi zašla na cesto.

Estancija Ansambel Slovenija257

Foto: Ansambel Slovenija v nepopolni sestavi na kaminu, na katerem se je napravil asado

Med drugim nas je tu vse prevzela izredno bogata knjižnica lastnika kmetije. Bivanje je bilo celodnevno in izrazito kulturno. Med samimi delavci na kmetiji  nas je presenetila domačinka na kmetiji s svojim lepim glasom in nastopom.

Občutili smo izreden smisel za ritem, ne le  pri njej, temveč tudi pri ostalih delavcih, ki so jo  spremljali. Ansambel Slovenija je tu pripravil svoj program, Kosilo je bilo v smislu tipičnega »asada«.

Škoda, da se je Justinu Pahorju pokvaril avto in da kasneje ni našel te kmetije in  zato ansambel Slovenija tokrat ni bil popoln. Na povratku je Čuk imel majhno nezgodo na avtomobilu, tako da je bilo nekaj težav tudi  pri povratku. Toda na koncu se je le vse skupaj srečno končalo. Vsi skupaj smo občutili razliko med Evropo , iz katere smo prispeli in Latinsko Ameriko, ki smo jo  pravkar začutili v vsej svoji veličini in tudi lepoti. Oboje pa je začinjeno s stalno nepredvidljivostjo.

Estancija Čuk in Pirčeva255

Foto : 17 000 kilometrov od Slovenije  v pampi je tisti dan odmevala polka. Albert Čuk z Marijo Pirc

 

2 thoughts on “Čarobnost estancije Los Talla

  1. Gospod Janez,
    Res z veseljem berem vaše zapise. In prav vesela sem, da ste se spet vrnili k opisovanju vaših izkušenj in pa dejstev povezanih s slovenskimi izseljenci. V določenih prejšnjih zapisih me je kar malo zmotilo, da ste se oddaljili od “vaše” tematike in vpeljali “Kidriče” in podobne.
    Res me čudi, kako v tej naši Sloveniji kar ne moremo pozabiti na delitve na leve in desne…vmešavanje politke.
    Pa prosim brez zamere.
    Sicer je to samo moje mnenje, ampak res teh političnih razhajanj je na vsakem koraku itak preveč…vaše tematike pa absolutno premalo, tako da samo tako naprej.

    Všeč mi je

  2. Spoštovana
    Vesel sem, da vam je všeč moje pisanje o slovenskem izseljenstvu. V celoti se strinjam z vašim mnenjem, da v Sloveniji ne moremo in ne moremo pozabiti na različne delitve.

    Glede pisanja o Kidričevih nagradah pa moram povedati, da sem začel svojo osnovno poklicno dejavnost na Raziskovalni skupnosti Slovenije. In takrat je bil glavni predmet delovanja v aprilu podelitev nagrad za raziskovalno delo – imenovane po Kidriču
    To je bila takrat glavna aktivnost ne samo RSS temveč celotne takratne Slovenije. Spomin na ta čas – 11. april pa je bil tudi edini moj namen pri pisanju tega prispevka.

    Upam, da vam bo moje pisanje tudi v naprej všeč .
    Lep pozdrav Janez Rogelj

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s