Sklad Borisa Kidriča je bil ustanovljen leta 1953. Ustanovila ga je takratna Skupščina Ljudske republike Slovenije z namenom razvoja vseh znanosti ter posledičnim razvojem slovenskega gospodarstva. Poimenovan je bil po Borisu Kidriču, ki je od leta 1946 je opravljal funkcijo jugoslovanskega ministra za industrijo.
Kasneje je postal predsednik planske komisije oz. zveznega gospodarskega sveta pri vladi FLRJ in bil odgovoren za izvedbo “1. petletnega plana”. V ekonomski politiki se je zgledoval po stalinističnih načelih, ki so bila tradicionalnemu gospodarstvu slovenskega in jugoslovanskega prostora tuja. Zavzemal se je za čimprejšnjo industrializacijo dežele, izgradnjo velikih tovarn, energetskih objektov, nacionalizacijo zasebnih podjetij in kolektivizacijo kmetijstva ter razvoj znanosti in izgradnjo znanstvenih inštitutov. Bil je tudi najzaslužnejši, da so takrat v skupni državi nastali veliki raziskovalni instituti, kot na primer Ruder Bošković v Zagrebu, Vinca v Beogradu in Institut Jožef Stefan v Ljubljani.
Naloga Sklada je bila, da je s svojim Upravnim odborom (ki ga je imenoval Izvršni svet Ljudske republike Slovenije, sestavljenim iz uglednih delavcev, ločeno od državnih mehanizmov, samostojno odločal o priznanjih najboljšim in štipendijah najperspektivnejšim. Z leti je Sklad prevzemal od države pristojnosti na področju financiranja raziskovalne dejavnosti. Vpliv Sklada na razvoj znanosti pri nas je rasel iz leta v leto, dokler ni z ukinitvijo vseh državnih fondov leta 1971 postal edini financer tiste raziskovalne dejavnosti na Slovenskem, ki je bila usmerjena k dolgoročnim in skupnim ciljem slovenskega družbenega razvoja.
V začetku delovanja Sklada se je izoblikovalo več načinov sodelovanja pri spodbujanju znanstvenoraziskovalnega dela in usposabljanju kadrov. Naloge Sklada so v glavnem bile naslednje: podeljevanje Kidričevih nagrad za najboljša izvirna znanstvena dela, ki so bila objavljena v preteklem letu;
- podeljevanje nagrad za teoretske in uporabno teoretske razprave, ki se predlagajo na podlagi razpisa nagradnih tem;
- podeljevanje nagrad za tehnične iznajdbe in izpopolnitve;
- podeljevanje štipendij;
- finansiranje znanstvenoraziskovalnega dela ali uporabno znanstvenega dela.
- kasneje dodano: daje posojila za opremo za raziskovalno delo.
Do leta 1970 je sklad veljal za usmerjevalca celotne slovenske raziskovalne dejavnosti (pozneje je to bila Raziskovalna skupnost Slovenije); to je dosegel predvsem s finančno pomočjo (štipendije, podpore in nagrade), katere so lahko prejeli tako posamezniki (dijaki, študentje, znanstveniki) kot organizacije (fakultete, inštituti).
Sklad je vsakega 11. aprila, na dan Kidričeve smrti, podeljeval nagrade v treh kategorijah:
- Kidričeva nagrada za izvirno znanstveno delo (največ 5 na leto),
- Nagrada Kidričevega sklada za teoretske in uporabne – teoretske razprave (največ 15) in
- Nagrada Kidričevega sklada za iznajdbe in tehnične izpopolnitve, oziroma za pomembne prispevke k uvajanju novosti v gospodarsko in družbeno prakso. (ne več kot 20).Poleg listine so nagrajenci prejeli tudi denarno nagrado.
Nagrade so bile ukinjene leta 1991; zamenjale so jih Zoisove nagrade. V tem času je sklad podelil 131 Kidričevih nagrad in 389 nagrad Sklada Borisa Kidriča
Prvo je leta 1957 prejel ; akademik dr. ing. Milan Vidmar za delo »Transformatorji
Od leta 1976, pa do leta 1989 sem delal na Raziskovalni skupnosti Slovenije. Še danes se dobro spominjam, da je bil čas okoli 11. aprila, ko smo podeljevali Kidričeve nagrade neke vrste praznik. Vse je bilo podrejeno temu dogodku. Za nas, mlajše sodelavce je bil sam akt podelitve v veliki skupščinski dvorani na Šubičevi in potem sprejem za vse prejemnike in goste v veliki avli, tudi enkratna priložnost za srečanje z vrhunskimi takratnimi znanstveniki.Dobro se spominjam tudi direktorja Sklada Borisa Kidriča inženirja Božidarja Guština. Bil je uglajen, izredno razgledan in umirjen sogovornik.
Takrat še nisem vedel, da se bom kasneje ukvarjal s Slovenci po svetu in mi je še danes žal, da ga nisem več spraševal o njegovem bivanju v Braziliji. Ing. Božidar Guštin se je namreč leta 1970 vrnil iz Brazilije, kjer je dalj časa delal kot strokovnjak OZN v brazilskem ministrstvu za industrijo in trgovino v Rio de Janeiro.
Šele sedaj po mnogih letih, sem v Rodni grudi našel članek o njegovem bivanju v Braziliji. Iz članka sem zvedel, da se je poleg svojega strokovnega dela na ministrstvu ukvarjal , resda samo simbolično, tudi s Slovenci živečimi v Braziliji. Posebej mu je ostal v lepem spominu Janez Hlebanja in njegovo podjetje, o katerem sem v mojem Kovčku že pisal.
Božidarja Guština, žal ni več med nami. Zame pa je pomembno, da sem se tudi, še preden sem prišel na Slovensko izseljensko matico, ob različnih prilikah srečeval s Slovenci živečimi širom sveta.-
Kovček 