Včeraj je v Mar del Plate v Argentini umrl Roberto Juan Mislej. Valovi Atlantika so ga zadnja leta v Mar del Pati umirjali. Tu se je počutil bolje kot v velikem Buenos Airesu, kjer je preživel večino svojega življenja.

Roberto je bil rojen 1940 v Buenos Airesu, kjer  se je šolal in tudi preživel večino svojega delovnega obdobja. Oče in mati Slovenca, doma iz zgornje Vipavske doline, sta tako kot mnogi  tisoči Slovencev zapustili takratno italijansko državo in si želela poiskati boljše in pravičnejše življenje v Argentini. Čeprav sta bi bila istih let,  le iz sosednjih vasi  Lozice in Hrašče, se nista poznala pred prihodom v Argentino. Starša sta ga , tako kot tudi njegovo sestro Irene, j vzgojila v slovenskem duhu.

Samo po sebi je bilo razumljivo, da je svojo mladost preživel v slovenskem okolju velikega Buenos Airesa,  predvsem v okviru društva Ljudski oder, ki ne obstoja več. Živeli so v predelu Olivos v velikem Buenos Airesu.  Zanimivo je, da je mladost Roberto preživel le 150 metrov od predsedniške palače Preden se je to društvo združilo s preostalimi štirimi slovenskimi društvi, delujočim v  tem velikem mestu, v novo društvo z imenom  Triglav, je bil Roberto  med stebri tega društva.

Njuni starši so se zavedali, da morajo svojim otrokom dati slovensko znanje in izobrazbo. Kar trije  od Robertovih najbližjih prijateljev so bili prejemniki štipendije Slovenske izseljenske matice; Rudolf Štekar, Armando Blazina in  sestra Irena.

Foto:  Skorajda, da ni bilo obiska iz Slovenije, da ga ne bi pričakal Roberto

Kasneje so se preselili v Hurlingham, predel precej oddaljen od centra mesta. Takrat je obiskoval srednjo tehnično šolo v središču mesta, bila je znamenita tehnična šola (šestletna) ki je postavila temelj za argentinsko industrijo. Kljub izrazito tehnični izobrazbi je bil velik ljubitelj kulture, trmasti bralec,  pozneje  operni navdušenec (s sodelavcem sta postavila prvi televizijski notranji prenos v Teatru Colon in s tem si je privoščil delo in  užitek).  Z leti je spravil skupaj imenitno knjižnico  predvsem dramski teksti so ga privlačili: Brecht, Durrenmatt, Anohuil…

Bil je zelo aktiven v slovenskem društvu Ljudski oder, kjer sta  bila  s šest let mlajšo sestro Irene člana dramskega krožka, ki je sicer v tistih letih  nastopal pretežno v španščini, a društvo je imelo bogato levičarsko tradicijo in gojil predvsem ljubezen do Cankarja… V društvu  je urejeval glasilo Naprej, tam tudi  je postal dober prijatelj mladega violinista Nestorja Škofa..

Sedaj, ko ga ni več, se spominjam detajla , ki še vedno odmeva v spominu  stare primorske skupnosti. Bilo je leto 1966. Mladina se je pripravljala na tradicionalno prireditev Dneva mladosti 25.maja.  Že pozno zvečer ga je Irene prosila, da pravkar odhaja njun zadnji avtobus  » kolektivo« proti domu. Robertu se pa še ni dalo  domov- »Saj me bo peljal Nestor z vespo«, si je mislil. Nestor je bil eden najbolj perspektivnih slovenskih glasbenikov , violončelist.  Že z devetimi leti   je  nastopal v opereti »Kovačev študent«. Študiral je na argentinski Akademiji za glasbo. Bil je že sprejet na ljubljansko Akademijo za glasbo, imel je že štipendijo SIM. Proslava ob dnevu mladosti naj bi  bila ena izmed  njegovih zadnjih prireditve v Buenos Airesu, na kateri bi vodil društveni zbor.…

Pozno ponoči  neko križišče ni bilo povsem prazno. Vespa je poletela v nebo, Nestor Škof je  je umrl na licu mesta, Roberta so iskali nekaj ur.  Slovenska naselbina je ječala.. »Kar naenkrat smo izgubili dva najboljša člana…   Na srečo so proti jutru našli Roberta težko ranjenega. Preživel z mnogimi operacijami po hudih poškodbah. Njegove tehnične kariere je bilo konec in se je honorarno zaposlil v konzulatu SFRJ, kjer se je ukvarjal z pokojninami , tako je spoznal domala vse  generacije slovenskih in tudi hrvaških izseljencev, pred in po drugi svetovni vojni.vojni.

Roberto je  bil aktiven  v slovenskih  društvih. Poročil se je s hčerko emigrantov. Njen  oče je bil Italijan, mati pa Španka iz Kanarskih otokov.

Foto:  Bil je steber vseh programov Slovenske izseljenske matice v Argentini.

Imela sta dva sinova, ki sta sedaj stara 46 in 40 let. Lastno napako v svoji izobrazbi (predvsem zaradi uporniškega vedenja) je pri  sinovih popravil tako, da ju je vzpodbujal k študiju, eden je  izstopajoč matematik, drugi univerzitetni profesor informatike (a hkrati tudi igra kitaro),  rad ju je vodil v gledališče. Skupaj so šahirali .Roberto je  imel  tudi pet vnukov. Potem ko se je po poroki  preselil  v drug del Buenos Airesa,  je pogosteje   zahajal  v prekmurska društva,  bil  prav tako aktiven kot je bil pred tem v primorskem društvu. Prav po zaslugi  prekmurskih društev  je Roberto v osemdesetih letih prejšnjega stoletja  prvikrat obiskal Slovenijo. Drugič  in  nazadnje pa je leta 1991 obiskal Slovenijo, ko se je le ta osamosvajala. Z vsem srcem in prizadevnostjo je pomagal pri tem, za izseljence še posebej pomembnem aktu.

Iz tega obdobja se dobro spominjam njegove vsestranske podpore pri organiziranju prvega večjega gostovanja Slovenske izseljenske matice med Slovenci v Latinski Ameriki, gostovanja Ansambla Slovenije, Koledniki izpod kamniških planin in dramatika Toneta Kuntnerja.

Pozneje je v Argentini postal  pomemben član volilne komisije pri slovenskem veleposlaništvu. Trmasto je obiskoval lektorat slovenskega jezika na Fakulteti in se vztrajno uril v slovenščini,  v okviru lektorata je tudi sodeloval pri prevajanju in nastopal v javnih branjih slovenske literature. Bil je vedno na razpolago ko so prihajali predstavniki slovenske kulture in športa v  Argentino , spremljal jih je, prevajal, v zadnjih letih je  živel z ženo v Mar del Plati, letovišču bo Atlantiku, Tu je sedež mednarodnega filmskega festivala kamor so prihajali tudi slovenski režiserji, tako si je še širil krog stikov s slovenskimi kulturniki

Bil je izredno načitan. Še danes sem prepričan, da  je bil  skorajda bolje seznanjen s slovensko kulturo in splošno situacijo v Sloveniji kot marsikateri izobražen  in v Sloveniji rojen prebivalec.

Čeprav ni prihajal ravno pogosto v  Slovenijo, to ne pomeni, da je ni poznal; bil je na tekočem z vsemi kulturnimi  dejavnostmi   Slovenije in seveda tudi s splošnim dogajanjem v naši domovini.  Vedel je vse. Le vprašati si ga moral. In tega  jaz nisem  počel dovolj pogosto. Žal mi je, Roberto…

 

• Argentina