V teh dneh, ko ves sveta gleda v Rusijo in spremlja svetovno nogometno prvenstvo, in še posebej pred nedeljskim finalom med Francijo in našo sosedo Hrvaško, se mi je pred očmi pojavila zgodba iz Freyming-Merlebacha v severno vzhodni Franciji.

Ko sem bil leta 1993 na obisku med rojaki v Merlebachu, mi je nekega lepega popoldneva  Jože  Zdravič, s katerim sva hodila po slovenski »koloniji«, pripovedoval: »V tem kraju, v pokrajini Moselle, so v rudnikih premoga delali v glavnem rudarji iz cele Evrope in severne Afrike. Med njimi je bilo relativno veliko tudi Slovencev in Madžarov. Usoda je hotela, da  se  je največ  Slovencev naselilo je v Rue longue v Merlebachu, tipičnem rudarskem naselju enakih rudarskih hiš. Njihovi najbližji sosedi pa so bili madžarski izseljenci. Na koncu ulice je bilo nogometno igrišče.   V začetku njihove naselitve je bil ta kraj  pokrit z lešem«. Sedaj tega igrišča ni več.

Ne samo Jože, temveč tudi nekateri starejši Slovenci, ki so že pred drugo svetovno vojno delali v  tamkajšnjem rudniku, so mi pripovedovali, da je bila ena izmed redkih  zabav  za njihove otroke igra na tem nogometnem igrišču. Matere so se vedno jezile, ker so po končani igri prišli domov vsi umazani od leša.

Otroci  rudarjev se niso družili samo po narodnostni sestavi, ampak tudi po  izkazanem interesu v prostem času. In takrat  blizu leta 1935, sta bila magnet za tiste, ki so radi igrali nogomet, dva brata Madžara:  Ištvan in Ferenc Nyiers. Navduševala sta celo kolonijo z odličnimi nogometnimi bravurami.

Da, prav tu, v majhnem, relativno odmaknjenem rudarskemu kraju, ki so si ga skozi zgodovino stalno lastili Nemčija in Francija,  se je rodil Istvan Nyers, odličen madžarski nogometaš in nedvomno najboljši nogometni napadalec. Ištvan je največja nogometna legenda Madžarske. Presegel ga je morda  le Ferenca Puskas. Vrhunec svoje kariere je dosegel v 40 in 50 letih 20.stoletja. Nogometni poznavalci pravijo, da je razlog njegove premajhne prisotnosti v zavesti madžarskih ljubiteljev nogometa le dejstvo, da je za madžarsko nacionalno reprezentanco odigral le dve tekmi.

Starša sta izhajala iz Vojvodine v takratni kraljevini Jugoslaviji, kjer je  med obema svetovnima vojnama živela številčna madžarska skupnost.

Ko se je njihova družina leta 1938 vrnila na Madžarsko, je spomin na njiju v rudarski koloniji kmalu zbledel.

Po vrnitvi družine  v Budimpešto, je bilo za Ištvana to novo okolje. Pridružil se je nogometnemu klub Keruleti Tue iz okolice Budimpešte.Že z nepolnimi 17 leti pa je začel igrati za klub Szabadkai VAC iz Subotice,ki je bil pravzaprav  jugoslovanski klub. Res da je bilo v njem veliko članov madžarske skupnosti, kar je  bilo značilno za Subotico tistega časa. Ker je bil to čas druge svetovne vojne (1941-1944),  je Madžarska odvzela Jugoslaviji  Bačko in si jo priključila.

Marca 1945, po koncu druge svetovne vojne,   je  Szabadkai VAC dobil dodatek k imenu – ŽAK Subotica. Nove jugoslovanske oblasti  pa so se kmalu po prvi spremembi (zmanjšanje  madžarskega vpliva)  dodatno odločile še za  ukinitev  ŽAK Subotica in   pridružitev okoliških klubov v novi  FK Spartak Subotica.

Istvan Nyers  je s svojo nogometno igro    navkljub spremembam imena kluba navduševal.  Vendar je bila Subotica oziroma Vojvodina  premajhen okvir za  priznavanje njegovih kvalitet.  Verjetno pa je bil še dodaten element nezaupanje do madžarske skupnosti oziroma Madžarske  kot enega izmed napadalcev  v drugi svetovni vojni, ki je bil v tistem času v Jugoslaviji močno prisoten. Sodu pa je izbila dno odločitev  takratnega vodstva Špartaka, pogojena z odločitvijo lokalne politike, da ni bil uvrščen v prvo enajsterico Spartaka. Kakor koli, Ištvan se je leta 1945 preselil na Madžarsko. Pridružil se je FC Uipestu in  klub je  zmagal v madžarski ligi. Uspeh je ponovil še leta 1946. Njegova slava je že presegla meje Madžarske. Leta 1947 se je preselil na Češkoslovaško,kjer je igral za FK Viktorija Žižkov. Zelo hitro pa je prišla ponudba iz Pariza, kjer je dve leti nastopal za nogomestni klub Stade Frncais.

 

Po dveh letih igranja v Parizu ga je angažiral italijanski nogometni velikan Inter. Tu se je razvil v enega   najmočnejših in najučinkovitejših napadalcev v zgodovini italijanske Serije A.  Z doseženimi 26 goli v svoji prvi sezoni v Italiji  je postal najboljši strelec lige. V 182 tekmah je  za Inter  dosegel 133 golov. Dvakrat, leta 1953 in 1954, je z njim postal tudi italijanski prvak.

Ištvan pa ni imel obstanka. Po drugi osvojitvi italijanskega nogometnega prvenstva je  leta 1954 zapustil Milano. V  Švici v Ženevi je igral za FC Servete. Pogrešal je Italijo in se vanjo spet vrnil; dve leti je igral za FC Roma, poizkusil se je še v španski Barceloni. Preostanek svoje bogate nogometne kariere je zaključil v manjših italijanskih ligaških klubihZ nogometom se je prenehal ukvarjati 1961 leta,  star 37 let. Nekaj let je še  živel v Milanu. Nato pa se je odločil za povratek v domovino svojih staršev . V Subotici, kjer je vedno živela večja madžarska skupnost,  je živel do leta 2005, ko je star 80 let umrl. Tam je spomin nanj  močno prisoten. Tamkajšnji klub  Spartak je po njem  imenoval vsakoletno  akademijo,  v kateri vzgajajo mlade  nogometne igralce.

Zame pa je njegova življenjska pot zanimiva  tudi zaradi  dejstva, da prihaja čas, ko se ljudje ne bodo več izseljevali, ampak bodo krožili. Ištvan je  tak primer, njegova starša sta se kot člana madžarske manjšine rodila v Jugoslaviji in se izselila v Francijo.  Tu se je rodil Ištvan , ki se je nato preselil  na Madžarsko, od tam se je vrnil v  Jugoslavijo, domovino svojih  staršev Ponovno se je naselil  na  Madžarskem .in  se preselil na Češkoslovaško, od tam odšel v Francijo, nato v Italijo, Švico in spet v Italijo.  Se nato naselil v Jugoslaviji, ki se je spremenila v Zvezno republiko Jugoslavijo, nato pa še v Srbijo, kjer je tudi pokopan.

Ko bom v nedeljo gledal finale svetovnega nogometnega  prvenstva, bom ob potezah posameznih igralcev pomislil: »Aha, Luka Modrić izhaja iz zadrskega zaledja. Kot Hrvati so morali  z družino zapustiti ta predel, ki so si ga neko obdobje lastili Srbi.  Rakitić je bil rojen  Hrvatu na začasnem delu v Švici. Matejo Kovačič je bil rojen v Linzu v Avstriji, Dejan Lovran je kot  begunski otrok začel z prvimi nogometnimi koraki v Nemčiji. Prav tako Mario Mandžukić, ki je začel kot  otrok beguncev  igrati nogomet v Stuttgartu, J osip Šimunič je bil rojen hrvaškim izseljencem v avstralski Canberri , golman Danijel Šubašić je Srb iz Hrvaške……« Kako majhen je svet.

 

• Francija