30 let odkar je prvi Slovenec sam preletel Atlantik.

Jože Udovč368

V slovenski zavesti ima letalo oziroma letalstvo in vse kar je v z zvezi z njim velik pomen. Ponosni smo na vse, kar je blizu letenju. Pa naj si bo to Edvard Rusjan, pionir letalstva v Sloveniji, ki je prvi polet opravil že pred več kot stotridesetimi leti. Pa  ing. Stanko Bloudek , ki se je kot prvi Slovenec lotil načrtovanja in proizvodnje letal. Slovenci imamo navsezadnje evropskega prvaka v jadralnem letenju, avanturista Matevža Lenarčiča. Slovenski poklicni piloti na največjih potniških letalih uveljavljenih letalskih družb niso redki primeri.

Slovenci smo v vse večjem obsegu udeleženi v mednarodnem letalskem prometu. Večina kot potniki na komercialnih letalih, mnogi pa se odločijo tudi za lastno šolanje v športnega ali celo poklicnega pilota. Tudi pri proizvodnji super lahkih letal se družba  Pipistrel iz Ajdovščine uvršča v sredino hitro se razvijajočih se podjetji v   Evropi.

V mojem » kovčku« v katerem poizkušam iz pozabe iztrgati posamezne detajle iz zgodovine slovenskega izseljenstva pa je nastopil čas, da  podrobneje predstavim letalski podvig  slovenskega izseljenca – Jožeta Udovča iz Kalifornije v ZDA.

Junija letos je minilo 30 let odkar je  sam z enomotornim letalom preletel Atlantik.

Jože Udovč ali Joseph Udovch, kot se  uradno imenuje, je doma iz Podlisca pri Dobrniču na Dolenjskem. V Združene države Amerike se je izselil kot dvanajstleten fantič pred  šestimi  desetletji. S trdim delom je uspel in ustanovil lastno podjetje za ogrevalne naprave.

Jože je bil prvi slovenski izseljenec katerega sem spoznal kot glavni tajnik Slovenske izseljenske matice. Še preden sem jeseni 1989 nastopil svojo novo službo sem bil priča Jožetovem podvigu povsem slučajno.

Bonanca 2

Ta dan – 19 junija 1988 sem bil sicer na brniškem letališču,  toda ne v funkciji glavnega tajnika Slovenske izseljenske matice temveč kot slučajni potnik, ki ga je presenetila nenavadno velika skupina ljudi, ki je nekoga čakala.  Ker je moje letalo odletelo prej, kot je Jožetovo pristalo, nisem mogle videti koga so čakali. Šele čez par dni sem v naših občil lahko prebral  novico o prvem slovenskem preletu Atlantika: prvi Slovenec je z enomotornim letalom preletel Atlantik.

Ta dan točno  ob 12. uri in 48 minut se je na veliko pristajalno stezo brniškega letališča spustilo majhno enomotorno letalo Bonanza Beachcraft N-35. Pilotiral ga je dolenjski rojak Jože Udovč iz Dobrniča v trebanjski občini. Modro letalce se je tiho pripeljalo pred letališko poslopje, kjer so ga obstopili Jožetovi sorodniki, prijatelji, narodne noše, predstavniki Slovenske izseljenske matice in seveda številni novinarji, ki so želeli ta podvig tako ali drugače postaviti v zgodovino. Jože kar ni mogel verjeti svojim očem. Čakal ga je pozdrav na velikem balonu, mahala mu je množica ljudi.

Odprl je kabino, stopil iz letala in poljubil slovensko zemljo, potem pa je z visoko dvignjenimi rokami zavpil: »Pa sem naredu«. »Brez velikih dejanj ni velikih ljudi,« je nekoliko kasneje za Dolenjskij liist  povedal Udovč in imel pri tem v mislih Američana Lindbergha, ki je pred 100  leti  kot prvi preletel Atlantik ih zmagoslavno pristal v Parizu.  To pogumno dejanje je še vedno izziv za številne pilote iz vsega sveta. »Slovenca spoznaš, ker je trmast,« pravi Jože. »Tudi jaz nisem izjema. Odločil sem se, da pojdem na to pot, ki se je za premnoge tragično končala v vodah Atlantika«.

To je bil Udovčev drugi poizkus. Že eno leto prej je z istim letalom odletel proti Evropi, vendar ga je nad kanadskim ozemljem, potem ko je preletel že dobrih 3500 kilometrov, zajela huda nevihta s točo. Kosi ledu so razbili steklo kabine, moral je zasilno pristati.

Po enotedenskem postanku, ko so mu nekako zakrpali njegovo Bonanzo, se je odločil, da se vrne nazaj v Kalifornijo in ponovno poskuša srečo. Tokrat se je temeljito pripravljal. Proučil je vse vremenske ujme, ki ga lahko spremljajo na poti, še posebej pa se je posvetil takrat  svojemu 25 let staremu letalu, ki je imel za seboj že 3300 ur letenja, motor pa polovico manj. Za 13.500 kilometrov dolgo pot ga je Udovč moral opremiti z dodatnim tankom za gorivo. Preračunati je moral, kako bo razporejena teža po letalu, potem ko je prostor za potnike priredil v rezervoar za gorivo, ki drži kar 350 litrov. Tudi oprema je bila poseben problem, saj ameriška vojaška inšpekcija predpisuje za vsa letala, ki lete prek Atlantika, samo napihljiv čoln in posebno obleko. Udovč je vgradil številne navigacijske naprave, radijske oddajnike in sprejemnike, avtomatskega pilota in se marsikaj. Se vedno pa je ostal en sam motor, ki poganja propeler s tremi kraki.

In če zapišemo, da je Jože bil takrat pilot šele pet let  da  je imel petsto šestdeset ur letenja in da ni bil več mlad, saj se je  prav takrat  upokojil in srečal z Abrahamom, potem je jasno, da je šlo za velik podvig.

Dolgi polet je Udovč razdelil na etape. Z letališča Napa blizu San Francisca v Kaliforniji, kjer je Jožetov drugi dom, je 6. junija poletel proti Torontu, pristal je na Greenlandg, potem na Islandu, in se končno spustil do Škotske, Anglije, Pariza in Ljubljane.« »Sedaj sem resnično najbolj srečen Slovenec. Vendar ni bilo lahko. Takoj v začetku sem imel težave z gorivom in kar trikrat mi je 4000 metrov visoko ugasnil motor. Vedno mi ga je uspelo spraviti v pogon, sicer bi v treh minutah končal v Atlantiku. Na novem rezervoarju za gorivo ni delal merilec količine goriva. Med poletom sem se moral znajti: potegnil sem pas s hlač, obesil nanj ključ in ga spustil v tank. Na Greenlandu je pihal veter 135 km/h, temperatura pa je bila 30 stopinj pod ničlo. Premetavalo me je kot listič papirja, a mi je uspelo rešiti se. Letalo je bilo okovano v led. Dvignil sem se višje in led je izginil,« je pripovedoval.

Bonanca 1

Jože Udovč je takrat, junija 1988, ostal v rodni domovini, ki jo je zapustil natanko pred 30 leti en mesec.  V Združene države se je odpravil kot dvajsetleten fantič iz rodnega Podlisca pri Dobrniču. Oče je bil sodar,  otroci — bilo jih  je pet — so tolkli suhokranjsko revščino kot še danes rad pove.

Izučil  se je za ključavničarja. Leta 1958 ga je povabil k sebi v Kalifornijo stric Justin Udovch, doma s Težke vode pod Gorjanci. Med vojno je v San Franciscu zbiral pomoč za Titove partizane, zato so ga v jugoslovanski ambasadi zelo spoštovali. Sam je odšel  čez veliko lužo in trdo zagrabil za delo. Bil je  ključavničar in kmalu postal  vodjo proizvodnje. Imel je  uspešno podjetje za ogrevalne naprave Oceanside Sheet Metal v San Franciscu.

V juniju pred 30 leti je s svojo Bonanzo prekrižaril Slovenijo in okolico  po širokem in dolgem. Priletel je tudi  na letališče v Prečno, še prej pa je zaokrožil nad domačo hišo. Čeprav  tega ni rekel se pa je dalo čutiti nikoli izrečeno misel ; »sedaj ko letim nad našo hišo vidite, da sem uspel. Pot na tuje se mi je izplačala. Ves trud, vsa odrekanja so sedaj poplačana. Z svojim avionom lahko letim nad  rojstno hišo. To sem dosegel, ker sem odšel v ZDA, Če bi bil doma mi to ne bi bilo omogočeno«.

 

One thought on “30 let odkar je prvi Slovenec sam preletel Atlantik.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s