In gnalo me je do meje

Na gričih sem srečal vasi

in montažna naselja v seriji,

višje od cerkva dimnik stoji:

tu je premog bog

In ljudje so pobožni.

 

Pod vsako streho brez konca,

dvoje družin je spojenih s hrbtom;

na koncu vrta dimniki rastejo v nebo

in črnijo otroke, ki se v njihovi senci igrajo.

Tam dalje pa v modernih naseljih

se strehe blestijo

kakor luskine na pošastni ribi;

v sredi med njimi železni nosilec stoji

in odprtih rok

sprejema in oddaja električni tok.

 

V Freymingu, v Merlebachu sem srečal ljudi,

ki na francosko vprašanje

odgovarjajo nemško, a na nemško francosko.

Tu sem videl Poljake, v sebe zaprte,

Italijane, ki so dali sonce za premog,

in može brez žena, temne poti,

ki so nade jim strte.

Spoznal sem ljudi,

ki sami ne vedo, od kod in kaj so.

 

Tu živijo tudi Slovenci,

ki so prinesli v tujino svoj dom.

Še pod Triglavom slavček jim poje in Sava šumi,

po delu v društvu veselo pojo-

a drugi učijo jih peti.

V družini doma pa se jezik že meša:

staršev ime otrokom tuje zveni,

Belle Roche, Creutzwald, Jeanne d Arce, Cite

to so zanj domače vasi.

 

Stari zakopljejo v zemljo spomin na svoj dom.

Pod zemljo premog je bog,

nad zemljo je premog gospod,

črn in trd je kakor povsod

in trd je kruh, ki ga reže.

Zdaj vem, kaj me je gnalo med te ljudi.

Dokler nisem prebral knjige Vena Pilona Na robu, nisem vedel, da je pisal tudi pesmi. Čeprav sem v specializirani reviji za Slovence po svetu  Rodna gruda,  v številki 4 letniku 1958,  našel   zgornjo pesem; Freyming Merlebach, takrat nanjo nisem bil pozoren. Ker je bila pesem objavljena v delu  številke, ki je bila namenjena Slovencem v Franciji, avtor Veno Pilon pa mi takrat , nekako  ni sodil  v kategorijo izseljenstva in zato   mi je njegovo  ime in priimek  tedaj ušlo iz pojmovanja slovenskega izseljenstva..

V Pilonovem avtobiografskem romanu sem naletel še na ostale štiri pesmi.  Predvsem pa sem preko knjige spoznal njegovo aktivnost v Franciji. In glede na to , da je  bil urednik takratne Rodne grude Tomo Brejc, ki je pred drugo svetovno vojno prav tako živel v Franciji sem  našel odgovor zakaj je bila ta pesem objavljena prav v Rodni grudi. Verjetno sta se Veno Pilon in Tomo Brejc kdaj tudi srečala, če že ne spoznala  v Franciji.

Pesem me je prevzela in jo želim,  prijateljem v FB  bolje predstaviti. Predvsem zaradi poudarjene note –  slovenskega izseljenstva.

Kraja Freyming – Merlebach  sta za slovensko izseljenstvo v Franciji tako poznana ali pomembna, kot je Cleveland v ZDA ali Mendoza  v Argentini.

Ta dva kraja v severovzhodni Franciji sta danes že povsem povezana in sta bila  med dvema vojnama glavno  stičišče, kjer so Slovenci dobili delo v tamkajšnjih rudnikih. V Sloveniji takrat dela za njih ni bilo dovolj.

Pesem me je prevzela in jo želim,  prijateljem v FB  bolje predstaviti. Predvsem zaradi poudarjene note –  slovenskega izseljenstva.

Čas v katerem je Pilon napisal to pesem je bil še vedno zlati čas razvoja teh krajev. Premogovništvo je bilo na vrhuncu. Dobrobiti  ugodne cene premoga je opazil tudi Pilon. Ko opisuje hitro rastoča naselja delavskih hiš, le ta niso imela  v pesmi imele negativnega prizvoka.

Pilon v pesmi daje velik poudarek električni infrastrukturi. Premog je merilo vsega razvoja; »dimnik je višji od cerkve, premog je tu bog in logični zaključek – ljudje so pobožni«.

Lepo opisuje delavske( rudarske) hiše- dvojček  »dvoje družin je spojenih s hrbti«

Bližina meje,  briše razliko med francoskim in nemškim jezikom. Spominjam se, ko sem prvikrat prišel v Merlebach sem lahko po govorici  tam živečih Slovencev takoj ugotovil, kdo je star  izseljenec, ki se je preselil sem  pred drugo vojno – ti so  znali bolje nemško kot francosko. Kajti do konca prve svetovne vojne je bilo to nemško področje.  In kdo so izseljenci, ki so se sem preselili po drugi svetovni vojni in  so bili povsem francosko govoreči.

To dvojezičnost je lepo opisal z stavkom;« Tu sem srečal ljudi, ki na francosko vprašanje odgovarjajo nemško, a na nemško francosko«.

Merlebach je bil že takrat izrazito multikulturno mesto in Pilon je tenkočutno označil »Poljake, v sebe zaprte, in Italijane, ki so dali sonce za premog«. Delavce iz dežel Magreba (severna Afrika) pa je slikovito opisal kot »može brez žena, temne polti, ki so nade jim strte« Ta multikulturalizem pa  je tudi predvidel s stavkom »Spoznal sem ljudi, ki sami ne vedo, od kod in kaj so«

Slovence v Freyming – Merlebach lepo označi s stavkom; Tu živijo Slovenci, ki so prinesli v tujino svoj dom«

Svoja društva so poimenovali po gori Triglavu, reki   Savi in ptici slavček.

Spoznal je, da Slovenci radi pojejo in zato ustanavljajo pevske zbore. V tistem obdobju  pevskim društvom ni manjkalo pevcev, manjkali pa so jim pevovodje. Zato so  slovenske pevske zbore vodili francoski pevovodje,

Zaključek pesmi pa Pilon  napiše zelo univerzalno , vsaj kar se izseljencev tiče. Ko zapiše «stari zakopljejo v zemljo spomin na svoj dom«. To se dogaja širom sveta in ne glede na delo, ki so jih Slovenci opravljali. Za zemljo v Merlebach, ki je pokrila pokojnika pa pravi »da pod njo leži premog – gospod ki da je črn in trd« kako povsod.

Globoko prav je imel Pilon. Življenje , delo in na koncu smrt je bila ista za Slovenca v rudarskih krajih Pensilvanije v ZDA, Belgije, Nizozemske, Nemčije ali Francije. Povsod tam kjer so rudniki,  je kruh toda ta je trd.

In s to ugotovitvijo je Pilon, ki je dolgo časa živel v Franciji končno ugotovil,« kaj ga je gnalo med te ljudi«

Slovencev  rudarjev v    Merlebach ni več.  Pesem Vena Pilona Freyming  Merlebach pa je lep spomin na njihovo življenje in delo v tem delu  Evrope. In kot taka bo ta  pesem zagotovo našla mesto v antologiji  slovenske izseljenske literature oziroma  v prispevkih za zgodovino slovenskega izseljenstva.

Veno Pilon slovenski slikar, grafik in fotograf (1896 Ajdovščina- 1970 Ajdovščina). Pilon je končal srednjo šoli v Gorici. Po ujetništvu v Rusiji kot avstro-ogrske vojak, se je leta 1919 vrnil domov in intenzivno  slikal. Isto leta je odšel študirat v Prago, naslednje leto pa  se je vrnil v rojstno Ajdovščino. V šolskem letu 1920-21 je študiral v Firencah, pozneje je obiskal še Dunaj. Za božič leta 1925 je obiskal Pariz, kjer je ostal do sredine leta 1926. Konec leta 1928 se je nastanil v Parizu,   kjer se je začel intenzivno ukvarjati s fotografijo. Po koncu druge svetovne vojne je prišel na daljši obisk v domovino. Pomagal je snemati film Na svoji zemlji. Znova se je vrnil v Pariz in tam prijateljeval z umetniki in galeristi. Mlada leta, ujetništvo, študij, pariško in slovensko obdobje je opisal v svoji avtobiografski knjigi Na robu. Njen razširjen ponatis je izšel leta 2008.

Domov v Ajdovščino se je vrnil leta 1968. Umrl je v Ajdovščini leta 1970.  Na temelju donacije, ki jo je avtorjev sin Dominik namenil Ajdovščini, so leta 1973 ustanovili Pilonovo galerijo, ki je bila nekoč pekarna njegovega očeta. Galerija ima največjo zbirko njegovih del, od olj do risb in fotografij.

Zbirka Pilonovih fotografij, ki jih hrani Slovenski etnografski muzej, je najverjetneje nastala v letih 1922 do 1925. Fotografije so v formatu 6 cm krat 9 cm in so na hrbtni strani opremljene z avtorjevimi podatki. Posnel jih je za načrtovano izdajo krajepisnega albuma Primorske, a zamisli ni mogel izvesti. Zato jih je že leta 1928 podaril tedanjemu Etnografskemu muzeju v Ljubljani.

 

• Francija