Švedska je s svojimi 449.000 kvadratnimi kilometri površine ena izmed največjih držav v Evropi. Istočasno pa ena izmed najredkeje naseljenih, saj ne šteje niti 10 milijonov prebivalcev.

Slovenci smo se začeli izseljevati na Švedsko  relativno pozno. Šele v obdobju po letu 1960.

Pred drugo svetovno vojno je bila Švedska jezikovno in kulturno homogena država, v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Izjemi sta bili le  dveh manjšin;

 Sami

Pripadniki te ugrofinske manjšine živijo v Laponiji, ki se danes razprostira v Norveški in Švedski, ter v severnih delih Finske in v Murmanski oblasti v Rusiji. V angleškem jeziku Same imenujejo tudi Laps oziroma Laplandci. Ves čas svojega obstoja so se Sami preživljali z  obalnim ribolovom, lovom na krzno ter  vzrejo ovac. Glavna njihova aktivnost pa je nomadska vzreja severnih jelenov. Trenutno je približno 10 odstotkov Samijev povezanih z čredami jelenov, ki jim zagotavljalo meso, krzno in prevoz. Danes je 2.800 Samijcev na Švedskem aktivno vključenih v rejo severnih jelenov tako, da se jim to šteje v delovno razmerje in  si na ta način pridobijo tudi pokojnino. Zaradi tradicionalnih, kulturnih, okoljskih in tudi političnih  razlogov, je reja severnih jelenov rezervirana samo za člane manjšine Sami tudi v ostalih nordijskih državah.

 in Torendaleriji (švedski Finci) 

Finski jezik se na Švedskem, na območju reke Torne govori zelo dolgo. Približno 600 let, do 1809, ko sta bili Švedska in Finska združeni pod skupno monarhijo. V tem obdobju je bila aktivna mobilnost med prebivalstvom. Posledica tega so bila velika območja Švedske, v katerih so govorili švedski in finski jezik. V tem času so Finci prihajali na Švedsko kot požigalci gozdov.  Z požigom gozdov so pridobivali obdelovalno zemljo za kmetijsko pridelavo in živinorejo. Vendar pa  je finski jezik v devetnajstem stoletju in prvi polovici dvajsetega stoletja skoraj povsem izginil. 

Danes na Švedskem živi približno 450.000 švedskih Fincev prve in druge generacije, od katerih približno polovica govori finsko. Večina se je po drugi svetovni vojni preselila na Švedsko. Vrhunec migracije Finske na Švedsko je dosegel okoli leta 1970 in se je kasneje zmanjšal. Švedski Finci so že vrsto let dobro organizirana manjšina  na Švedskem. Primer je Stockholmsko finsko združenje, ki je bilo ustanovljeno v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Druga je Stockholmska federacija Finske, ki je leta 1998 praznovala svoj 105. obletnico. Leta 1957 je bilo ustanovljeno Nacionalno združenje Fincev na Švedskem, ki danes med drugimi dejavnostmi ustanavlja dejavnosti v finskem jeziku na vseh interesnih področjih. 

 

V srednjem veku so se na Švedsko sicer priselili Nemci. To so bili predvsem trgovci in strokovnjaki v rudarstvu. Ti so živeli in delali v mestih kjer so predstavljali od 10 do 20 odstotkov prebivalstva.  Ker pa je v tem času v mestih živelo le 5% prebivalstva, je njihov skupni delež v   švedskem prebivalstvu znašal le 1 do 1,5% prebivalstva.

Švedska in Belgija sta bila trgovinska partnerja  že od 9. stoletja. V srednjem veku sta ti dve državi postali partnerji prek zavezništva trgovinskih mest Baltskega in Severnega morja. Od 10. do 16. stoletja je  Flandrija postalo eno najbolj cvetočih območij v Evropi. To je bila regija, ki se prekriva z Belgijo, Francijo in Nizozemsko. Švedska je bila še vedno velika kmetijska država z manjšim številom prebivalstva. Od druge polovice 15. stoletja se je švedska zunanja trgovina razširila. Tkanine, ki prihajajo iz Flandrije, so trgovali z bakrom in železom iz Švedske.

V 17. stoletju so na Švedsko začele prihajati majhne, ​​a vplivne skupine valonskih priseljencev iz Belgije.. Rudarji in železniški delavci, ki so prihajali na Švedsko iz Belgije, so bili imenovani »valonci«. Večina se jih je sicer v 19. stoletju vrnila v Belgijo.

Valonci ali Valloni (po švedskem pravopis) so bili etnična skupina, ki je govorila francosko narečje in živela v južni in vzhodni Belgiji, skupaj z sosednjih območjih v Franciji.  Večina Valoncev so bili  delavci v železarstvu, ki so prihajali iz pokrajin Liege in Namur, vzdolž reke Meuse. Danes so mnoge pomembne družine, vključno z plemiškimi, na Švedskem,  po poreklu bile prvotno valonske.

Železo je stoletja  in stoletja ostalo središče dvostranskih odnosov med Belgijo in Švedsko. Leta 1595 je  švedski knez Karl, sin Gustava Vase, zaprosil za pomoč svojega belgijskega prijatelja Wellama de Bescheja za razvoj metalurške industrije na Švedskem. Člani družine De Besche so bili prvi valoniji na Švedskem. Takrat sta bili metalurški in orožni industriji Valonije najbolj napredni v Evropi. Ko je leta 1599 Karl postal kralj, so številni Valonski priseljenci prispeli na Švedsko, da bi pomagali doseči sanje kraljevske vlade o razvoju švedske industrije.

Drugi razlog za valonsko priseljevanje je bil verjetno tisti odnos, ki ga je Danska leta 1613 prisilila na sprejetje Švedske. Švedska je morala plačati veliko vsoto denarja v zameno za grad Älvsborg, ki je bil njihov edini stik s Atlantikom. Švedska je morala izposoditi potrebna sredstva od Louisa de Geerja, znanega valonskega financerja in bančnika. V zameno je dobil rudnike na Švedskem. Louis de Geer,  imenovan tudi kot  oče švedske industrije, je prepričal številne rudarje in železarske delavce, da se iz Ardena preselijo na Švedsko, da bi delali na njegovih številnih posestih.  Ti obrtniki so bili pripeljani zaradi svojih edinstvenih veščin. Železarska dejavnost je postala zelo uspešna, zaradi česar so prišli tudi drugi. Leta 1620 se je Louis de Geer preselil na Švedsko in prevzel kronske tovarne. De Geer je zgradil trden industrijski imperij švedske države.

V osemnajstem stoletju, in še po letu 1900 so se Švedi množično izseljevali v prekomorske dežele, predvsem v ZDA. Vzroka sta bila predvsem dva;  brezposelnost in revščina.. Toda že po prvi svetovni vojni, predvsem pa med in po drugi svetovni vojni, se je slika bistveno spremenila. Dolga obdobja miru in razvoj industrializacije v času, ko so bile druge evropske države v hudih vojnah, ter velike zaloge naravnih bogastev   so vzroki, da je postala Švedska  ena izmed najbogatejših držav na svetu. Ves čas po drugi svetovni vojni še Švedski primanjkovalo delovne sile.

 Od leta 1871  dalje  Švedska  letno poroča o številu priseljencev . Tako je od  leta 1871 pa do 1940 prišlo na Švedsko  povprečno 6000 priseljencev na leto. Priseljevanje se je močno povečalo z drugo svetovno vojno . Zgodovinsko gledano je bilo največ tujih narodnosti na Švedskem ; etničnih Nemcev iz Nemčije ter drugih Skandinavcev iz Danske in Norveške.

V  času  med drugo svetovno vojno je prispelo na Švedsko  70.000 otrok, ki so bili evakuirani iz Finske ,  in od katerih  jih je 15.000  za stalno ostalo na Švedskem. Prav tako se je veliko,  skoraj 7.000 Židov iz Danske, ki so bili evakuirani na Švedsko, odločilo, da po koncu druge vojne ostanejo  na Švedskem.^]

Med drugo svetovno vojno je prišla na  Švedsko tudi relativno  velika skupnost iz baltski drža; Estonije, Latvije in Litve

Delež priseljencev v populaciji je bil leta 1945 pod 2%. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo  zato zaposlovanje delavcev migrantov pomemben dejavnik oziroma vzpodbuda  priseljevanju. Nordijske države so leta 1952 podpisale trgovinski sporazum, ki je vzpostavil skupni trg dela in prosti pretok čez meje. Tako je bila ta migracija v nordijskih državah, zlasti s Finske v Skandinavijo,  bistvena za vzpostavitev davčne osnove, potrebne za širitev močnega javnega sektorja, ki je zdaj značilen za Skandinavijo. 

V manjšem obsegu je Švedska prevzela tudi politične begunce iz Madžarske in nekdanje Češkoslovaške po tem, ko je Sovjetska zveza leta 1956 in 1968 napadla njihove države. Na Švedskem je našlo zatočišče tudi nekaj deset tisoč  tistih, ki so se izognili služenju vojaškega roka v Vietnamu v  šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja

V drugi polovici šestdesetih let je ideologija multikulturnostma  z velikimi koraki vstopila v politično delovanje na Švedskem, prvi državi v Evropi, ki je to uvedla v svoje programe naseljevanja. 14. maja 1975 je Švedski parlament pod vodstvom socialdemokratske vlade  Olafa Palmeja soglasno  podprl novo politiko priseljencev in manjšin, ki je izrecno zavrnila prejšnjo politiko asimilacije in etno-kulturne homogenosti v korist večkulturnosti, ki jo sponzorira država.  Glavni dejavnik širjenja  islama na Švedskem je priseljevanje od poznih šestdesetih let prejšnjega stoletja. 

Od leta 1970 je delež priseljencev v populaciji  padel pod 7%. Povpraševanje po delovni sili v proizvodni industriji se je zmanjšalo in mnogi Finci, ki so se na Švedsko preselili v poznih šestdesetih letih, so se začeli vračati na Finsko. Obdobje med letoma 1970 in 1985 lahko razumemo kot prehodno obdobje, ko se je priseljevanje, ki je temeljilo na prihodu ekonomskih priseljencev prelevilo v priseljevanje, ki je temeljilo na beguncih. Zlasti iz nekdanje Jugoslavije (zaradi jugoslovanskih vojn v devetdesetih letih), pa tudi iz držav Bližnjega vzhoda in Latinske Amerike.

V prvi polovici leta 1989 se je vlada Carlssona na osnovi velikega pritiska po novih naselitvah na Švedskem (20.000) odločila omejiti priseljevanje beguncev. Toda po letu 1995 se je spet močno povečalo naseljevanje na Švedskem, ki je doseglo vrh 2015. Toda to je že nova zgodba.  V pričujočem prispevku želim predvsem prikazati čas, ko so se na Švedsko naseljevali Slovenci.

Slovenci so začeli prihajati na Švedsko sicer že po letu 1950, toda v večjem obsegu pa po letu 1960.  Največji val naselitve Slovencev se je končal   leta 1967. Po neuradnih podatkih  (uradno so bili priseljenci iz Jugoslavije) jih je konec leta 1967 bivalo na Švedskem 6.700. Naselili so se predvsem v južnem, industrijskem delu Švedske, v pokrajinah Gotaland in Svealand.

Veliko Slovencev se je zaposlilo v ladjedelnicah in sicer v Gotaverken in Eriksbergu v Göteborgu, v Kockumu v Mamolju ter v drugih ladjedelnicah v pristaniških mestih Halsinborgu, Landskkroni, Uddevallu, Oskarsamnu ter Stockholmu.

Ker je kovinska industrija najmočnejša veja švedskega gospodarstva je razumljivo, da jih je največ delalo prav v tej panogi. Večina od prvih slovenskih naseljencev sedaj že uživa zaslužen pokoj,  toda  koristno je,  da le povemo kje so delali. Največ jih je delalo v tovarnah ležajev SKF v Göteborgu, v tovarni pnevmatskih naprav Atlas Copco v Nacki, v tovarni električnih in plinskih naprav AGA v Lidingou ter v drugih tovarnah v Stockholmu, Göteborgu, Kardiologi, Hus kvarni, Trollhatnu, Eskilstuni, Linkopingu, Halsbergu in drugod,

Zelo pomembna je švedska industrija avtomobilov in transportnih sredstev. V tovarni osebnih in tovornih avtomobilov Volvo v Göteborgu je zaposleno veliko SlovencevS prav tako pa tudi v tovarni avtomobilov SAAB v Trollautnu in tovarni avtomobilov Scania – Vabis v Sodertaljeu.

Poleg tega pa delajo, oziroma so delali, še v tovarni električnih naprav  ASFA v Vasterasu in Ludviki ter  LM Ericson v Stockholmu, v tovarnah papirja in papirne mase, v tovarnah pohištva v južni Švedski ter v celi vrsti malih tovarn in zasebnih podjetjih.

se nadaljuje

 

 

• Švedska