Leta 1993 je Slovenska izseljenska matica organizirala tradicionalno Srečanje v moji deželi v Dolenjskih Toplicah. To leto je bilo srečanje, ki je nadomestilo Izseljenski piknik , morda najuspešnejše, najodmevnejše. V bogatem kulturnem programu je bila tudi organizacija Slikarske izseljenske kolonije, ki jo je vodil prof. Marjan Tršar.
Med udeleženci je bila tudi Stefi Jakovec iz Aubery Wodonge v Avstraliji. To, da sem se spomnil te slikarske kolonije, je kriva slika, ki jo Stefi slika. V tistem času so bili v Sloveniji popularni baloni, ki so lebdeli nad večjimi prireditvami. Stefi se je odločila, da jih upodobi. Na nek način je nad lepo dolenjsko pokrajino vnesla nekaj globalnega, nekaj, kar obvladuje tudi tako lepo pokrajino, kot je Dolenjska. Le nekdo, ki živi v suhem, vročem okolju, kot je živela Stefi, lahko ceni zeleno, mirno pokrajino s čudovito hladno reko.
Na zaključni razstavi nam je bila najbolj všeč prav ta slika. Po takratnih določilih je moral vsak udeleženec kolonije kot nadomestilo za stroške kolonije pokloniti eno izmed del, ki jih je ustvaril v tem času. Stefi nam je poklonila prav to sliko z baloni nad Dolenskimi toplicami.
Leta je krasila steno v moji pisarni v drugem nadstropju na Cankarjevi 1 v Ljubljani. Leta in leta sem jo vsak dan gledal. Zato mi je takoj tudi padla v oči, ko sem v “kovčku” urejeval fotografije.
25 let, četrt stoletja je minilo od takrat. Ko je Stefi spet obiskala Slovenijo, ji nisem mogel pokazati njene slike. Ne zato, ker sem že bil v pokoju, tudi moja naslednica ji jo ne bi mogla pokazati, kajti Slovenska izseljenska matica se po 60 letih bivanja na Cankarjevi seli v nove prostore na Linhartovi v Ljubljani. Prepričan sem, da se bo Stefina slika prav gotovo spet znašla na steni v prostorih Slovenske izseljenske matice.
Kovček 