Največji, najmočnejši, najlepši, najpogostejši občutek, ki ga imajo izseljenci, kjer koli živijo, neodvisno od kod izhajajo in koliko časa so na tujem , je domotožje.
Ves čas, in tudi kasneje, ko sem delal na Slovenski izseljenski matici, sem ta občutek največkrat slišal oziroma se z njim ukvarjal. Izrazi kot so: homesickness, , mall per atdhe, nostalgia, heimweth, mi še danes odmevajo v ušesih.
Ko sem brskal po “kovčku” mi je nenadoma prišlo pod roke pismo Minke Strasssner iz Seagertowna, Pensilvanija iz Združenih držav Amerike.
Rodna gruda je pismo objavila 1974. Zdi se mi tako preprosto, toda po drugi strani tako zahtevno, da je vredno ponovne objave, pa čeprav samo v word presu:
Ko prejmem Rodno grudo, jo takoj preberem in vam zavidam, da ste srečni med srečnimi, da ste doma in da ne sanjate v resnični tegobi in anarhiji, ki jo nosimo s seboj mi, srečni, v resnici pa pomilovanja vredni zdomci. Vsa dobrota, lepota in udobje bogate Amerike mi ne morejo pomiriti edine srčne želje,ki jo mori domotožje: nazaj v planinski raj, kot izgubljeni otrok k svoji materi. Sama sebe se bojim, da bom vrgla “koso v travo”, pustila vse in se vrnila. Bolje da končam.
Kovček 