Ko se velikokrat sprašujemo, ali so slovenski veleposlaniki po posameznih državah sveta primerni ali ne, se mi je pred očmi prikazala zanimiva fotografija prvega jugoslovanskega veleposlanika v Argentini, generala Ljuba Ilića. Fotografija je bila posneta septembra 1947 v Rosariu, Argentina.
Zagotovo je bil Ljubo Ilić primerna oseba za prvega veleposlanika Jugoslavije v Argentini. Tako kot so na priloženi sliki , poleg veleposlanika Ilića, številni slovenski izseljenci zaslužni za izgradnjo nove stavbe društva Triglav v mestu Rosariu, je bil pomemben tudi general Ilić, ki je naši skupnosti (predvsem slovenski in dalmatinski oziroma hrvaški ) dal vso priznanje za dosedanjo delo in pomoč pri izgradnji nove Jugoslavije. Kot nesporni zmagovalec v drugi svetovni vojni je tudi osebno, čeprav je bil na dolžnosti veleposlanika v Argentini kratek čas, dal naši skupnosti potrebno samozavest in ponos.
V naši izseljenski literaturi je o njem napisano premalo. Z izjemo dr. Mislejeve ( članek: Primorski odbor , Revija “Dve domovini” 1994/5) ni bil večkrat omenjen v člankih v zvezi s slovenskim izseljenstvom v Argentini. Zato sem se odločil, da v “kovčku”o njem le napišem nekaj stavkov, ki si jih prav gotovo zasluži.
Rojen je bil v Splitu leta 1905. Navkljub težkim pogojem doma, je v Splitu končal srednjo tehnično šolo. Z lastnimi sredstvi si je omogočil študij v Franciji. Leta 1931 je v Parizu tudi diplomiral. Bil je vodja Združenja jugoslovanskih študentov v Franciji. Tu je začel izdajati časopis “Izseljenski glasnik“. Nekaj časa je v tehniki Komunistične partije Jugoslavije skrbel za tisk partijskega glasila “Proleter” in tudi za glasilo slovenske komunistične partije “Delo”.
Kot prostovoljec je leta 1931 odšel v Španijo in sodeloval v španski državljanski vojni. Tam je bil tudi huje ranjen in zaradi poškodb ni mogel aktivno sodelovati, je pa postal komandant vojne partizanske akademije. Po končani španski državljanski vojni je živel v Parizu. Kmalu so ga oblasti zaradi sodelovanja s francoskimi partizani aretirali. Septembra 1943 mu je uspelo iz zapora zbežati. Priključil se je francoski narodno osvobodilni borbi. Postal je komandant južne cone Francije in januarja 1944 postal komandant vseh nefrancoskih sil, ki so se v Franciji borile proti Nemčiji.
Od januarja 1945 je bil jugoslovanski vojni ataše v Parizu. Marca 1946 je prevzel veliko diplomatsko nalogo:: vzpostaviti je moral diplomatske odnose med novo Jugoslavijo in državami Mehike, Brazilije, Urugvaja, Argentine, Čila in Bolivije.
To nalogo je izpeljal odlično in kmalu z vsemi naštetimi državami vzpostavil dobre diplomatske odnose. Bil je tudi veleposlanik Jugoslavije v Norveški (1951), Mehiki (1961), Danski (1967) in v Švici (1967). Upokojil se je 1974 in postal član Sveta federacije
Bil je poročen z znano operno pevko Zinko Kunc. Umrl je marca 1994 v New Yorku. Pokopan pa je v “Aleji pomembnih” na novem pokopališču v Beogradu.
Kovček 