Marca letos je minilo 50 let od kar je v Vietnamu padel major John Petrič. Življenje je izgubil daleč stran od rojstnega kraja. Verjetno se v času smrti ni zavedal smisla svoje prisotnosti v Vietnamu, razne tega, da je bil zaveden in odgovoren državljan Združenih držav Amerike slovenskega porekla sicer. Že samo to je dovolj velik razlog, da pišem danes ta zapis njemu v spomin.
Čeprav je bil rojen v Clevelandu 1937 leta, ko je bila slovenska skupnost v tem kraju še zelo močna se je vse skozi obnašal kot lojalen ameriški državljan z izrazito slovensko izraženo držo. Oče Anton je bil znan clevelandski brivec. V njegov brivski salon so hodili pripadniki vseh nacionalnih skupnosti, ki so takrat živeli v Clevelandu. Njegov sin John pa se je najbolj počutil v slovenski skupnosti. V Clevelandu je odrasel in leta 1956 končal srednjo šolo in odšel v Dayton. Tu se je med študijem spoznal z Lindo Lyons s katero se je leta 1960 tudi poročil.Kmalu za tem je diplomiral in začel svojo vojaško kariero z činom nadporočnika v ameriški vojski. Z Lindo sta imela tri otroke: hčerko Joan ter sinova John Petrič III in Stephanie Petrič. Živeli so v Ketteringu, Ohio.
John je bil pilot helikopterja. V Vietnamu je bil kot vojak dvakrat. Drugič je tja prišel 11.maja 1968. Umrl pa je 2.marca 1969 zaradi ran, ki jih je prejel, ko je sovražnik izpeljal nočni minobacački napad na operativni center 191 jurišne helikopterske čete, ki je bil v 9. pehotni diviziji,v kraju znanem kot Dong Tam.
Za svoja dejanja to noč je bil John nagrajen z odlikovanjem “srebrna zvezda”. Poleg te je bil major Petrič nosilec naslednjih nagrad in odlikovanj: pilotska krila ameriške vojske, legijo zastave, leteči križ, medaljo narodne obrambne službe ter z vietnamsko uradno medaljo.
John Petrič je bil odgovoren starešina. Zavedal se je, da so mu dodeljeni mladi, nekateri fantje stari komaj 20 let. Bil jim je pravi oče in jim veliko pomagal, dostikrat tudi takrat ko je kdo izmed njih jokal. Bili so poslani v džunglo. Niso vedeli zakaj.
Njegov bojni tovariš; Michael G. Perkins, ki je usodno noč preživel je kasneje zapisal: “major Petrič ni smel biti tam, ampak vstal je iz postelje, ker je vedel, da so njegovi možje v zraku. Želel je izvedeti od kod je prišel prvi napad, da bi rešil svoje može, ki se še niso vrnili z naloge. Z svojo prisotnostjo na terenu je hotel pridobiti verodostojne podatke o smeri napada. nenadoma je prišel drugi napad in ta je bil usoden za Johna in še tri njegove soborce.”
14. marca je bila cerkev Marije Vnebovzete v Clevelandu premajhna za vse , ki so se želeli posloviti od Johna…
V spomin na Johna Petriča moram povedati še dva zanimiva detajla.Ko sem leta 1986 prvikrat obiskal Washington, takrat še ne kot glavni tajnik Slovenske izseljenske matice, bi lahko v spominskem parku ob reki Potomac, posvečenem vojakom padlim v vietnamski vojni, na panelu 30 W, linija 15., našel ime Johan Petrica. To je zid na katerem so po abecednem seznamu napisane vse ameriške žrtve. Še danes se dobro spominjam, da sem med tisočimi in tisoči imeni iskal predvsem slovenska imena. Ne morem reči, da sem takrat našel ime Petriča, zagotovo pa vem, da sem našel priimek Blatnik. Takrat še nisem delal na Izseljenski matici, vedel pa sem že za ime kongres mana Blatnika.
Drugi detajl pa je še bolj svež. Ko sem že nastopil pokoj, sem v reviji Tabor iz leta 1969 številka 7 našel zapis o Johnu Petriču. Kaj je tu zanimivega? Revija Tabor je glasilo Združenja slovenskih protikomunistov, ki izhaja v Argentini. Redki so v njej prispevki, ki se ne tičejo povojnih političnih beguncev. John Petrič pa je bil vendar sin predvojnih -ekonomskih izseljenih Slovencev v ZDA, ki niso domovino zapustili zaradi komunizma. Članek o njem je bil napisan zelo toplo. Začutil sem, da vse le ni izgubljeno,da še obstoja upanje o skupnem sobivanju potomcev tako političnih kot ekonomskih izseljencev, ki so Slovenijo zapustili iz takih ali drugačnih razmer.
Kovček 