Poletje je čas obiskov. Posebej izseljenci prav poletje izkoristijo za obisk svojega starega kraja. Danes ko smo zakoračili v vsemogočno komunikacijsko aktivnost, le ti niso več tako pomembni kot so bili nekoč. Mobilni telefoni in padajoča cena njihovih impulzov so pripomogli, da smo skoraj v dnevnih stikih. Tu je še skyp in ostale socialne mreže.
Nekoč pa ni bilo tako. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so bili ameriški izseljenski pikniki glavni dogodek 4. julija. Poleg tega osrednjega dogodka,ki ga je organizirala Slovenska izseljenska matica so bile tu še različne sorodne aktivnosti. Podružnica Slovenske izseljenske matice v Novi Gorici je nekaj let za zapovrstjo organizirala srečanje rojakov na Kekcu nad Novo Gorico.
Glede na to, da je bilo veliko Primorcev izseljenih v Argentino je samo po sebi razumljivo, da se je njihovo srečanje velikokrat spremenilo v pravi argentinski asado (pečenje vola na žaru, kateremu se stalno reže pečene kose).
V “kovčku” sem našel zanimivo fotografijo z takega srečanja na Kekcu leta 1961. Zanimivo tudi zato, ker je bila ena izmed glavnih značilnosti tovrstnih srečanje izseljencev , stiki z tistimi, ki so bili na obisku v domovini ter z tistimi, tako imenovanimi povratniki. Na sliki sem spoznal Alberta Curka (prvi z leve), Valentina Černeta (drugi z leve), Rozko Škodnik (četrta z leve) in Franc Požgan (prvi z desne v ospredju). Glavna oseba na fotografiji pa je Leopold Caharija (tretji z leve)
Kovček 