Veliko, zelo veliko (za slovenske razmere) Slovencev je v zadnjih 150 letih zapustilo lepo, toda gospodarsko revno Vipavsko dolino, Kras in Brda. Potreba po večjem in boljšem kruhu je bila močnejša od strahu in skrbi, kako se bodo znašli v “belem ” svetu.
Slučaj je hotel, da sem včeraj na pokopališču v Ajdovščini srečal tri, na nek način celo pet generacij slovenskih izseljencev:
–Louis Krasna, rojen 1868 v Vipavski dolini, umrl v ZDA
–Ana Praček Krasna, rojena 1900 v Vipavski dolini, umrl 1988 v Ljubljani, potem ko je večino življenja preživela v ZDA.
– Adolf Krasna, njen mož , rojen 1894. Leta 1972 sta se vrnila v njima drago Vipavsko dolino.
Krasnin grob so včeraj obiskali: Emil Okretič (prvi z leve). Kraševec, ki se je kot otrok z družino, takoj po koncu druge svetovne vojne izselil v Argentino. Zadnja leta ga je klic domovine tako prevzel, da sta se z ženo preselila v Španijo. “Iz Madrida do Benetk je veliko bližje kot iz Buenos Airesa”. Na ta način sta se približala svojim otrokom
Oskar Molek (drugi iz leve) je bil že rojen v Argentini, oče je bil Belokranjec, mati pa doma iz Goriškega.
Na njegovi desni je hčerka Nadja Molek, ki se je tudi že pred kratkim preselila v Slovenijo in si tu ustvarila svojo družino.
Dan je bil včeraj lep. Burja se je prikazala v svoji prijazni obliki. Vipavska dolina se je bleščala v soncu, robovi zelenega Krasa so se spuščali v temno Furlansko nižino. Čeprav smo bili na pokopališču, nismo bili žalostni. Vsi trije pokopani so že davno našli svoj zaslužen mir v rodni grudi. Še živeče (vsaj dva) pa je preveval občutek.”Star sem 83 oziroma skoraj 70 let, kaj vem, kje bom pokopan. Mogoče bom imel isto srečo, kot so jo imeli Krasnini”.
Le Nadja ni o tem razmišljala temveč le, kako mora hitro nazaj v Ljubljano, kjer je že čaka dveletni sin Luka. Pa to ni tisti Lukec iz lepe Bevkove povesti “Lukec in njegov škorec”, ki je tudi zapustil Vipavsko dolino in skupaj z materjo odšel za očetom v daljno Argentino.
Kovček 