V današnjem svetu, komunikacijsko in tudi drugače. močno povezanem, si težko predstavljamo, da je bilo še red 50 leti povsem drugače. Slovenski izseljenci, in ne le oni, so imeli redke prilike za osebne stike s staro domovino. Le te so v glavnem vzdrževali preko pisem. Obiski so bili zelo redki, pa še te le enosmerno – v Slovenijo. Stikov s svojci, rojaki skorajda da ni bilo.
Izseljenci so močno pogrešali stike z domačim krajem. Danes ne moremo verjeti, kaj je izseljencem takrat pomenil kakršen koli stik ali samo signal, da je nekaj povezano s domom. V malce boljšem položaju so bili tisti Slovenci, ki so živeli ob velikih pristaniščih, katere so obiskovale ladje, tudi naše. Slovenija je že od leta 1954 imela svoje lastno ladijsko podjetje – Splošno plovbo Piran, ki se je kmalu razvila v ladijskega prevoznika čigar ladje so vzdrževale redne linijske proge širom sveta, tudi s tistimi mesti, kjer so živeli Slovenci.
Slučajno sem našel v »kovčku« fotografijo ladje LJUBLJANA Splošne plovbe iz Pirana, ko je priplula v Buenos aireško pristanišče. Ne vem kdo je bil naročnik te fotografije. Na hrbtni strani se je ohranil elipsasti pečat: J.E. Turner Cia S.A Reconguista 575 Buenos Aires.
Ladja je bila izdelana v ladjedelnici Uljanik v Pulju leta 1964 za Splošno plovbo iz Pirana. Pod njeno zastavo je le ta plula do 1986, ko je bila prodana. Dolga je bila 184 metrov, široka 20 in imela 8.082 bruto registrskih ton.
Kot taka je bila v luki Buenos Aires deležna pozornosti in to je bil verjetno tudi razlog za odločitev fotografa Turnerja, da jo je fotografiral.
Slovencem v Buenos Airesu v drugi polovici 60-ih let prejšnjega stoletja je ob pogledu nanjo zaigralo srce; »tudi v moji stari deželi znajo delati lepe, moderne ladje« Ob takih prilikah priplutja slovenske ladja v mesta kjer so oziroma še živijo Slovenci je bil običaj, da so v društvenih prostorih pripravili sprejem za posadko in tudi priložnostno pogostitev. Nenapisano pravilo ob takih prilikah je bilo, da se je posadka izseljencem oddolžila z darilom, po navadi so bile to knjige, plošče iz stare dežele in tudi kakšen uporaben TV sprejemnik se je našel.
Tudi danes slovenski, predvsem pa hrvaški mornarji plujejo po vseh morjih sveta. Ustavljajo se v pristaniščih, kjer živijo tudi Slovenci, toda ne na slovenskih temveč tujih ladjah….Ni več sprejemov in druženj s posadkami.
Kovček 