Pol  leta po ustanovitvi SIM – 9. januarja 1951 je le ta že žela prve rezultate. Na sliki spodaj vidimo večjo skupino Slovencev v Merlebach, skupaj z Tonetom Seliškarjem , prvim predsednikom SIM, ki jih je obiskal 29. avgusta 1951. Prav tukaj je imela SIM svoje največje , če se  malce neprimerno izrazim, oporišče.  Tu je pred vojno deloval Tomo Brejc, Dušan Kveder in seveda, kot  največji socialni  slovenski pesnik Tone Seliškar.

Od takrat  je minilo že skoraj 70 let in čas je , da si osvežimo spomin, posebej zaradi tega, ker je v naši družbi z nastankom  ostalih sorodnih nevladnih institucij; kot so Slovenski svetovni kongres, Izseljensko društvo Slovenija v svetu, Rafaelova družba ta institucija  v zadnjih 30 letih bila zavestno  odrinjena. To se posebej vidi če pogledamo njen  delež financiranja s strani Vladnega organa odgovornega za Slovence po svetu v primerjavi z sorodnimi institucijami. Od nekoč osrednje , dominantne  ter edine institucije, ki se je ukvarjala s Slovenci po svetu je obstala na margini  sodelovanja s Slovenci po svetu. Ne izdaja več osrednje revije namenjene Slovencem po svetu Rodne Grude. Nekoč je bila izdajatelj prve revije v angleškem jeziku Slovenia,  Temeljni zbornik, naslednik Ameriškega družinskega koledarja Slovenski izseljenski koledar  ne izhaja več. Institucija, ki je začela in uspešno štipendirala otroke naših izseljencev jo je morala predati zaradi »političnega ravnotežja« ostalim in še in še bi naštevali.

Toda o začetku nastanka svetlejšega delovanja  SIM je najbolje, da si pogledamo kaj je o tej njeni ustanovitvi povedal njen prvi predsednik Tone Seliškar v članku »Ustanovimo SIM«, ki je bil objavljen v Rodni grudi št. 4 leta 1961»V zgodnji pomladi enkrat 1949 so me neko nedeljo dopoldne poklicali na sedež OF, kakor se je takrat imenovala kasnejša vseljudska organizacija socialistične zveze delovnih ljudi. Nisem vedel, za kaj gre, toda tam so bili zbrani že novinarji naših pomembnejših časopisov, okoli dveh meni nepoznanih možakarjev. Čim sem slišal njune besede, sem takoj uganil, da sta to dva ameriška Slovenca. In bila sta v resnici Milan Medvešček, sedanji urednik »Prosvete«, in pokojni glavni blagajnik SNPJ-ja Mirko Kuhelj. Po tiskovni konferenci smo se pozdravili kot stari znanci, čeprav se nismo poprej še nikoli videli. Onadva sta me spoznala po mojem sodelovanju v njihovih listih in revijah, jaz pa prav tako iz njihovih listov. Že čez teden dni smo se vsi trije sestali pri Milanovem očetu Ludviku Medveščku v Novem mestu, tudi starem Clevelandsu, ki se je za stalno vrnil v Jugoslavijo. Pozno v noč smo se pri cvičku in krvavicah (Milanov oče je v čast svojemu sinu žrtvoval svojega pujska) razgovarjali o tesnejšem sodelovanju izseljenskih rojakov z RG( Rodno grudo). Takrat je že bilo dogovorjeno, da pošlje slovenska OF med ameriške rojake delegacijo na konvencijo SANS (slovensko-ameriški narodni svet), ki je bila maja 1950 v Clevelandu. Do tega je tudi prišlo in tako sta konvencijo obiskali dr. Franja Bidovec, partizanska zdravnica, književnik Drago Šega in jaz.«

Tistega leta je ameriška vlada povabila vse zaveznice v drugi svetovni vojni, da oblikujejo delegacijo uglednih državljanov, ki so bili aktivni v drugi svetovni vojni, na promocijski obisk ZDA. V slovenski delegaciji so bili predvsem zdravniki in publicisti; prvi zaradi pozitivne vloge, ki so jo imeli med drugo svetovno vojno. Skrb za ranjence, organiziranje skrivnih bolnišnic in pomoč ameriškim sestreljenim pilotom so na ameriško javno mnenje močno vplivali. Drugi del te delegacije pa so bili književniki, predvsem tisti, ki so tako ali drugače sodelovali z ZDA. Med temi je bil tudi Tone Seliškar, ki je bil v delegaciji pomemben člen tudi zato, ker je kot predvojni stalni dopisnik slovensko-ameriških časopisov poznal že veliko izseljencev in z njimi ohranjal tesne stike. Zato so na sestanku takrat največje organizacije slovenske podporne enote v Chicagu seveda sprejeli predlog o ustanovitvi SIM.

 

Srečevanja s slovenskimi rojaki na konvenciji in drugod so bila prisrčna, tako da so se še dolga leta rojaki v Clevelandu, Chicagu, Detroitu, Pittsburghu in drugih slovenskih mestih spominjali tega obiska. Druge svetovne vojne je bilo konec, vsi so obnavljali državo, Amerika se je razvijala. Delegacija pa je na tem potovanju spoznala slovenske izseljence, ki so ohranjali vso svojo veliko ljubezen do rojstne domovine in občudovali njihov napor pri ohranjevanju slovenstva. Ena nalog takratne delegacije na konvenciji SANS in tudi drugod je bila, da se v imenu slovenskega ljudstva zahvali rojakom za vso materialno in moralno pomoč, ki so jo rojaki dajali Sloveniji med drugo svetovno vojno in v težkih letih po vojni.

Ta pomoč ni bila majhna in se šteje v stotinah milijonov, saj na primer ni slovenske hiše v ZDA, ki ne bi leta in leta pripravljala in pošiljala paketov za Slovenijo, namenjenih bolnišnicam, domovom za slepe, šolam in otroškim vrtcem. Najlepši spomenik so si ameriški Slovenci postavili s takrat najmodernejšo otroško kliniko na Vrazovem trgu, ki je plod njihovega neumornega truda, ko so šli (»kolektarji«) od rojaka do rojaka in zbirali denar za opremo, inštrumente in zdravila. Da ne govorimo o moralni pomoči slovenskim časopisom, Prosveti, Enakopravnosti in Glasu naroda, ki so z besedo podpirali obnovo takratne Slovenije.

Na začetku julija leta 1950, ko se je obisk delegacije končeval, je imela ta v Chicagu v sejni dvorani SNPJ (Slovenske narodne podporne jednote) poslovilni sestanek z uglednimi vodilnimi člani SNPJ in nekaterimi naprednimi organizatorji, ki ga je vodil Jože Culkar.

Na tem sestanku je Tone Seliškar izjavil, kar je bilo objavljeno v RG št. 4., leta 1961: »Za sleherno delo so potrebni načrti, da pa se ti načrti izvršijo, je potrebna neka organizacijska osnova, zato dajem v presojo tale predlog: mi v Sloveniji moramo na vsak način ustanoviti posebno organizacijo, nekakšno matico, ki bo vodila izključne račune o naših rojakih v tujini. To naj bi bila nekakšna bratska organizacija, ki bi bila povezana z vsemi rojaki po svetu, nekakšna matična izseljenska centrala v domovini, ki bi dosledno in trajno povezovala rojake,  rodno grudo in bi lahko nudila vsem izseljencem vso kulturno in prispelo pomoč.« Predlog Toneta Seliškarja je bil z navdušenjem sprejet in delegacija je to poročala v Ljubljani.

Milan Medvešek, izseljenec iz ZDA, ki se je po drugi svetovni vojni vrnil v Slovenijo, je v Slovenskem koledarju, letnik 1967, rekel: »Spominjam se, kako sva leta 1950 v Grand Hawnu ob Michiganskem jezeru, kjer je takrat prebival pokojni Edbin Kristan, pričela snovati zarodke nekakšne matične organizacije za izseljence v domovini.«

Istega leta je, neodvisno od prve delegacije v ZDA, Tomo Brejc, takratni visoki republiški in zvezni politik, službeno obiskal Francijo. Povedati je treba, da je Tomo Brejc pred drugo svetovno vojno kot delavec živel v Franciji. S Stanetom Kolmanom, ki je bil tedaj načelnik konzularnega oddelka na ambasadi FLRJ v Parizu (pozneje, v letih 1979–1983, pa je bil predsednik SIM), sta se med drugim odpeljala tudi v Pas de Calais in obiskala naše rojake v tem delu Francije. Ob vrnitvi iz kraja Bouraja sta imela daljši razgovor z Leopoldom Suhadolčanom v Lienu, ki je bil član osrednjega odbora Društva izseljencev iz Jugoslavije v Parizu.

Tomo Brejc, poznejši glavni urednik Rodne grude, je v njej po vrnitvi iz Francije leta 1961 zapisal: »Sestal sem se z nekaterimi člani osrednjega odbora Društva izseljencev iz Jugoslavije v Parizu. Zanimal me je socialni in gospodarski položaj naših rojakov v Franciji pa tudi dejavnost naših rojakov v kulturno-posvetnih društvih po vojni. Iz pripovedovanja članov zgoraj omenjenega odbora sem si zlasti zapomnil njihove ugotovitve, da je namreč tako stalinska kot belogardistična gonja proti FLRJ med rojaki doživela popoln neuspeh.« Vest, da je večina rojakov v Pas de Calaisu, Mosellu in Meurthu pa tudi v naselbinah na jugu Francije ostala zvesta svoji rojstni domovini, ga je še posebej razveselila. Potrdil je, da bi lahko na prste ene roke preštel vse tiste naše izseljence v Pas de Calaisu, ki jih je pridobila sovražna propaganda, pa tudi, da večina naših rojakov odkrito izraža svoje simpatije do nove Jugoslavije in zaupanje do njenega maršala Tita. Na tem sestanku so govorili tudi o nujnosti ustanovitve organizacije v domovini, ki bi se posebej ukvarjala z izseljensko problematiko in izseljevanjem rojakov v njihovo rojstno deželo.

Oba prej omenjena dogodka v ZDA in v Franciji nista bila povezana, toda tako Tone Seliškar kot Tomo Brejc sta po vrnitvi v domovino o svojih ugotovitvah pri izseljencih v ZDA in Franciji obvestila takratno SZDL in poudarila potrebo po ustanovitvi take organizacije oziroma društva, ki bi ne glede na politično ali versko pripadnost vzdrževala, poglabljala in utrjevala povezanost vseh poštenih in narodnozavednih rojakov z rojstno domovino z novo Jugoslavijo.

Tone Seliškar pa je predstavnikom OF tudi že predlagal ime za novo društvo  – Slovenska izseljenska matica. Močan argument je bilo poročilo Toneta Seliškarja z glavnega sestanka SNPJ, da so Slovenci v ZDA soglasno sprejeli sklep, da se ustanovi osrednja izseljenska organizacija. Takratno tajništvo OF je organiziralo prvi sestanek med Tonetom Seliškarjem in Tonetom Brejcem in na tem sestanku je bila takoj sprejeta pobuda o imenu. Na drugem sestanku je bil navzoč že takrat znani novinar Stane Lenardič. To pa je že bilo jedro za pripravo na ustanovitev SIM v novembru, decembra leta 1950 pa so pripravili vse potrebno za ustanovni občni zbor.

Maja 1951 so predstavniki SIM na obmejni postaji v Sežani sprejeli in pozdravili prvo skupino ameriških Slovencev, ki so po dolgih desetletjih prišli obiskat svoj domači kraj. Eden izmed njih je takrat pokleknil in s poljubom pozdravil domačo zemljo. Solze v očeh vseh pa so povedale, kaj so čutili. Ta, prva skupina je prinesla Matici tudi dragoceno darilo – njen prvi pisalni stroj. Nanj so bila z leti napisana brezštevilna pisma, ki so potovala k Slovencem na vse strani sveta. 

 

Takratni Slovenski poročevalec je 10.januarja 1951 objavil vest: SIM je ustanovljena 9.januarja 1951.

Sinoči je bil v mali dvorani Doma sindikatov v Ljubljani ustanovni občni zbor Slovenske izseljenske matice, društva za medsebojne stike s slovenskimi izseljenci v tujini. Poleg številnih zastopnikov kulturnih in prosvetnih ustanov, množičnih organizacij ter večjega števila naših izseljencev povratnikov sta se tega zbora udeležila tudi podpredsednik Prezidija Ljudske skupščine LRS France Bevk in minister Tomo Brejc. V uvodnih besedah je tov. Tone Seliškar označil vlogo novega društva in poudaril, da je misel ustanoviti tako društvo, ki bi pomagalo živeti našim ljudem v tujini in jih v njihovi veliki ljubezni do domovine učilo spoznavati našo novo življenje, vzniklo že lani, ko je delegacija OF obiskala v ZDA naše izseljence.

V glavnem referatu je nato minister Tomo Brejc orisal tragično usodo sedaj v tujini živečih še 350.000 Slovencev, ki jim rodna zemlja ni mogla dati kruha in ki so po 1870. letu začeli trumoma zapuščati svojo zemljo in delovna mesta predvsem v naših zasavskih revirjih. Nato je tov. minister orisal njihovo življenje in potrdil, da so naši izseljenci povsod ustanavljali svoje podporne in kulturne organizacije ter gradili predvsem v Ameriki svoje kulturne in delavske domove, ki so postali žarišče njihovega udejstvovanja.

V živahni razpravi so se prisotni pogovorili predvsem o vlogi novega društva pri vzgoji otrok slovenskih staršev, ki so se rodili v tujini in ki imajo velikokrat zelo nejasno sliko o domovini svojih staršev. V deklaraciji »Pismo slovenskim rojakom doma in po svetu«, ki jo je predlagal tov. Drago Šega, je orisan proces in zgodovina izseljevanja. Ta proces je sicer rešen, toda niso rešene obveznosti do ljudi, ki živijo v tujini, in te obveznosti je sprejelo novo društvo. Za predsednika Slovenske izseljenske matice je bil izvoljen tov. Tone Seliškar. 1. podpredsednik: Tomo Brejc, glavni direktor usnjarske industrije LRS; 2. podpredsednik: Ludvik Medvešek, povratnik iz ZDA; tajnik: Vinko Knol, bivši konzul FLRJ v Chicagu; blagajničarka: Živa Kraigher, uradnica Urada za informacije pri Predsedstvu vlade LRS; odbornica: Zima Vrščajeva, direktorica Cankarjeve založbe; odbornik: Anton Kurinčič, povratnik iz Argentine; odbornik: dr. Božidar Lavrič, rektor medicinske fakultete; odbornik: Lojze Zdravje, povratnik iz Kanade; nadzorni odbor: Albin Kovač, član Glavnega odbora Zveze socialističnih sindikatov; Sergej Vošnjak, glavni urednik Slovenskega poročevalca; Jože Kopitar, član Glavnega odbora Rdečega križa Slovenije.

Pomembno je poudariti, da so bili temelji za ustanovitev SIM postavljeni v Chicagu na sedežu SNPJ – med izseljenci – in ne v okviru slovenske države, politike, stranke ali morda celo nekaterih služb, kot so na začetku devetdesetih let povsem neupravičeno očitali SIM. Bistveno je, da je SIM klasična institucija današnje civilne družbe in da je pred šestdesetimi leti nastala na pobudo izseljencev za zagotavljanje njihovih interesov in potreb.

Ustanovni občni zbor SIM v Ljubljani, ki je bil 9. januarja 1951, je sklenil, da Mestnemu ljudskemu odboru v Ljubljani – Poverjeništvu za notranje zadeve naslovi prošnjo za registracijo društva Slovenska izseljenska matica. Prošnjo je podpisalo deset ustanovnih članov:

1. Tomo BREJC, minister, Zarnikova ulica, Ljubljana
2. Tone SELIŠKAR, pisatelj, Medvedova 1, Ljubljana
3. Živa KRAIGHER, novinarka, Privoz 6, Ljubljana
4. Stane LENARDIČ, novinar, Ambrožev trg 10, Ljubljana
5. Leo TIČAR, novinar, Čopova 1, Ljubljana
6. Zima VRŠČAJ, direktorica, Celovška 14, Ljubljana
7. Franc KURINČIČ, Šiška, Novi blok 3
8. Edita KOVAČ, uslužbenka, Tyrševa 51 a, Ljubljana
9. Vili PLEŠKO, novinar, Gerbičeva 20, Ljubljana
10. Drago NOVAK, novinar, Sv. Petra cesta 68, Ljubljana

Prošnji, ki je bila odposlana 19. marca 1951, je že 18. aprila istega leta pozitivno odgovorilo Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo številka IV. 2191/1-51, s katero »se dovoljuje ustanovitev in delovanje društva “Slovenska izseljenska matica” s sedežem v Ljubljani in delokrogom v LR Sloveniji«. Pravni temelj zanjo je bil takratni Zakon o društvih, zborovanjih in drugih javnih shodih. Podpisana sta bila načelnik oddelka Marijan Prijatelj in pomočnik ministra Peter Zorko.

Sedež SIM je bil na Dapčevičevem trgu 2 (današnja Dalmatinova) v Ljubljani. Že v juniju je imela tri zaposlene: plačanega tajnika Vinka Knoala, ki je skrbel za organizacijo in politične naloge v zvezi s slovenskimi izseljenci. Vera Petrovič je kot pisarniška moč skrbela za vsa administrativna, blagajniška, knjigovodska in druga pisarniška dela. Šofer Franc Leban pa je skrbel za prevoz izseljencev, ki so bili na obisku v Sloveniji, njihove sprejeme in druga nujna službena potovanja.

 

• SIM