Časopis Lipa v Buenos Airesu, Argentina (1957-1966)

Piknik LIPA BA 25.04.19582524

 

Vse prevečkrat radi poenostavljamo oziroma se kar povprek opredeljujemo do posameznih dogodkov oziroma dejavnosti. Tudi v izseljenstvu, morda tu še posebej. Zelo enostavno in kar sprejeto v slovenski javnosti,  je  na primer stališče o dvojnosti slovenske skupnosti v Argentini. Po njej naj bi slovenska skupnost v Argentini  bila razdeljena na; predvojno ekonomsko migracijo sestavljeno predvsem iz Primorcev, Istranov in na drugi strani na povojno politično migracijo sestavljeno  iz Slovencev, ki so po koncu druge svetovne vojne  iz strahu pred maščevanjem zmagovalcev zapustili Jugoslavijo. Ker so bili med vojno sodelavci nasprotnikov zaveznikov, jih seveda Kanada, Velika Britanija in Združene države Amerike niso sprejele, in so si zato za pribežališče izbrali, v drugi svetovni vojni nevtralni, Argentini.

Za prvi – starejši del slovenske skupnosti v Argentini velja splošno mnenje, da so sestavljali, predvsem preprosti izseljenci, praviloma brez izobrazbe in celo brez dobrega poznavanja slovenskega jezika, in na drugi strani novejša – povojna skupnost, ki pa  je bila relativno dobro izobražena. Med njimi je bilo veliko število duhovnikov, novinarjev , profesorjev. Deloma ta razdelitev celo  drži , toda ne v taki meri, da bi zgolj »povojni« imeli dobro organizirano šolstvo , izredno razvito publicistično dejavnost in da »predvojni« ne znajo niti več slovensko.

Zato, danes namenjam v »kovčku« nekaj več besed o časopisu, iz vrstah predvojne ekonomske Primorske emigracije –  LIPA, ki je izhajal v letih 1956-1966 kot štirinajstdnevnik v Buenos Airesu. List je bil namenjen šolstvu, umetnosti, kmetijstvu in gospodarstvu in je izhajal vse do leta 1966, ko ga je argentinska vojaška hunta prepovedala. Na nek način je bil časopis Lipa nadaljevanje izdajanja časopisa Nova domovinam (1950 -1957), ki je izhajal prav tako v Buenos Airesu. Lipa je vzpodbujala ponovno organiziranje predvojnih izseljencev, ki s se že počasi asimilirali in odmikali od slovenske skupnosti.

V začetku je bil glavni urednik Jože Švagelj, kasneje pa A. Škrbec. V  časopisu so opisovali okoliščine v kateri se je znašla slovenska skupnost po drugi svetovni vojni, posebej še ob delovanju Informbiroja v Jugoslaviji in Peronovi diktaturi v Argentini. Najpomembnejši sodelavci so  bili. C. Kren, Kacin,  A. Podlogar in S. Ferfolja. Ko se je ta prva generacija z leti počasi umaknila, najdlje je vztrajal Ciril Kren, jo je zamenjala druga generacija: Armando Blažina, Irene in Robert  Mislej. Proti koncu izdajanja časopisa je bilo v njej vse več prispevkov napisanih v španskem jeziku.

Ne glede na to, da so bile v časopisu objavljene ocene slovenskih ustvarjalcev v Argentini ( A. Hrovatin, C. Kren, D. Šijanec, V. Sulčič ) in so kot take dragocen prispevek k proučevanju zgodovine slovenskega izseljenstva v Argentini pa lahko v njej preberemo tudi posmrtne zapise  o najvidnejših Slovencih tistega časa v Argentini,  ( C. Jekovec, I. Kacin, D. Doktorič, Hladnik in drugi).

Seveda se je tudi ta , kot mnogi drugi časopise širom po svetu, soočala z kroničnim pomanjkanjem finančnih sredstev. Zato so bili zelo inovativni pri pridobivanju prepotrebnega denarja. V »kovčku« sem našel fotografijo slovenskega fotografa v Buenos Airesu, ki je imel svoj foto atelje »Luis«. Fotografija je bila posneta 25. aprila 1958 leta, ko je časopis Lipa organizirala piknik za slovensko skupnost, katerega čisti dohodek je bil namenjen časopisu.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s