Takoj po drugi svetovni vojni so v tujini delovali pooblaščenci in delegacije, katerih naloga je bila ponuditi izseljencem pomoč pri njihovem vračanju v domovino. Medtem ko se je ob koncu vojne relativno močno povečalo izseljevanje, predvsem sodelavcev poraženih sil in njihovih somišljenikov ter nasprotnikov nove državne ureditve, se je hkrati začel tudi proces vračanja predvojnih izseljencev v domovino.
Od osvoboditve do konca leta 1950 se je v Slovenijo vrnilo 3822 izseljencev, povratnikov iz naslednjih držav: Nemčije 1268, Francije 1484, Nizozemske 180, Avstrije 99, Belgije 174, Italije 344, Argentine 85, Kanade 70, ZDA 15, Avstralije 5, Brazilije 31, Egipta 24, Švice 6, Luksemburga 20, STO 4, ČSSR 6, drugo 7.
Večinoma so izseljenci pripotovali v domovino v večjih skupinah oziroma v posebnih transportih (ladja Partizanka iz Argentine , Urugvaja in Kanade). Izseljenci so se odločili za vrnitev v domovino, ker so v socialistični Jugoslaviji videli možnost redne zaposlitve in ustalitve svojega življenja.
Skrb za njihovo repatriacijo ter izseljenske zadeve je v Jugoslaviji prevzelo leta 1946 ustanovljeno Ministrstvo za delo oziroma izseljenski oddelek tega ministrstva. Leta 1951 je izseljenska vprašanja prevzel Svet za ljudsko zdravstvo in socialno politiko, nato so v zveznih upravnih organih izvedli nadaljnje reorganizacije.
V Sloveniji in preostalih republikah so pri ministrstvih za delo ustanovili posebne biroje za izseljence. Zveznim reorganizacijam so sledile reorganizacije na republiški ravni. Pri okrajnih in mestnih ljudskih odborih so bile ustanovljene komisije za izseljence, ki so delovale do končane repatriacije.
V zadnjih desetletjih je bila v Sloveniji tudi v takratnih družbenopolitičnih organizacijah in v organih družbenih skupnosti izseljenskim vprašanjem posvečena velika pozornost. Problematiko izseljevanja in z njo povezana vprašanja so obravnavali v Republiški konferenci SZDL Slovenije, medtem ko je Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije posvečal skrb predvsem delavcem na začasnem delu v tujini. Izseljenska vprašanja so obravnavali tudi Republiški družbeni svet za mednarodne odnose pri takratnem Predsedstvu SR Slovenije, Skupščina R Slovenije ter Republiški izvršni svet, v okviru svojih pristojnosti pa tudi nekateri drugi republiški organi in ustanove.
Na pričujoči sliki, ki je redek primer fotografiranega slovesa skupinje izseljencev iz Lensa v severovzhodni Francij, ki se je odločila za povratek za stalno v Jugoslavijo. Slovo od tistih, ki so ostali; je bilo grenko. Domov v »stari kraj« so odhajali najbolj aktivni člani društev slovenskih izseljencev. Kmalu se je pokazala velika vrzel v delu društev preostalih tam živečih Slovencev po njihovem odhodu.
Kovček 