Sporočilo rojakom!
Tam, kjer beli so snežniki,
holmci mali in veliki;
tam, kjer teče bistra Sava
teče Soča, Krka, Drava…
Da, tam je prelepi košček naše zemlje, kakor jo je
Bog ustvaril: od planine do ravnine, od gozda, polja
in cvetnih livad, kjer so kakor na drobni dlani zbrane
lepote sveta. Vsi, ki ste morali od doma po morja
širokih cestah, ste se telesno ločili od te lepote, s srcem in dušo nikoli ne.
Polno pisem dobivam od izseljencev: iz Evrope,
Amerike, Avstralije. Redko je pismo od znanca, vse več jih je od neznanih rojakov.
Zakaj?
Ker sem se v svojem življenju trudil, da bi
v spisih s preprosto slovensko besedo, brez laži in
besednega krotovičenja, podal izrezek iz življenja
in trpljenja našega naroda. Ko berete te spise, naj
občuti Vaše srce vonj naše grude in dušo ljudi na
njej. Zaradi tega mi pišete, premnogi z okorno in od
dela utrujeno roko. Zato tem iskreneje.
Hvala Vam in tisočkrat toplo pozdravljeni!
V ljubezni vedno vdani
Fran Saleški Finžgar
Fran Saleški Finžgar, piatelj, dramatik, prevajalec in duhovnik se je rodil na današnjki dam (9.2.) 1871 v Doslovčah na Gorenjskem. V Slovesnki književnosti je poemembne in poznan predvsem, zaradi svojih propovedi o kmećkem in meščanskem življkenjuj. Najbolj je znan po svojem delu “Pod svobodnim soncem” zu podnapisom “Povest davnih dedov”, kjer je prokazal spopadanje med Slovani in Bizantinci.
V ljudskih povestih je upodobil svet, ki ga je poznal iz mladosti ( povesti: Strici, Dekla Ančka, Beli ženin), prav tako v ljudskih igrah Divji lovec, Veriga, Razvalina življenja. Spomine na mladost je predstavil v delu Leta mojega popotovanja (1957). Pisal je tudi za mladino (Študent naj bo, Gospod Hudournik, Makalonca).
Leta 1918 je odšel na svoje zadnje službeno mesto v Trnovo v Ljubljani. Tam je bil leta 1936 upokojen, a je še vedno zelo aktivno delal kot duhovnik in pisatelj. Poleti 1944 je praznoval kot zlatomašnik. Za tem je komaj preživel v bombardiranju, ki je močno poškodovalo njegovo hišo. Do smrti je živel v Ljubljani, v hiši na Koliziji, ki jo je načrtoval arhitekt Jože Plečnik (ob potoku Gradaščica). Ulica, ob kateri stoji njegov dom, se danes imenuje Finžgarjeva ulica št. 12. Rojstna hiša v Doslovčah je urejena v muzej, po njem se je imenovala Finžgarjeva nagrada za literaturo.
Zgornjo pismo je bilo objavljeno v Slovenskem izseljenskem koledarju 1954. Z njim je Franc Saleški Finžgar, ustanovni član Slovenske izseljenske matice, poizkušal pritegniti k delu Matice čim večje število naših rojakov po svetu. Pismo je bilo objavljeno le tri leta po njeni ustanovitvi. Je tudi lep primer, nevtralnosti Slovenske izseljenske matice ob njenem začetku. Saj je pismo napisal ugledni duhovnik. S tem pismom je Matica takrat uspešno zaustavila glasove v tujini, kot na primer: » Matico sestavljajo samo zapriseženi komunisti ali celo udbovci« .
V začetku 90 let prejšnjega stoletja, ko so bili takšni očitki zelo pogosti, nisem vedel za vlogo Finžgarja v začetku delovanja SIM. Šele potem, ko je predsedniško mesto Matice prevzel dr. Janez Bogataj , priznani etnolog, mi je začel pripovedovati o Finžgarju marsikaj, kar sploh nisem vedel. Dr. Bogataju to ni bilo težko, saj je bil Franc Saleški Finžgar njegov stric. Ko je Matica leta 2011 praznovala svojo 60 letnico obstoja pa sem v Zborniku, ki je takrat izšel objavil omenjeno pismo. Bilo je zelo dobro sprejeto in v marsičem spremenilo krivično mnenje o vlogi SIM v njenih začetkih delovanja.
Kovček 