Utapljanje oziroma asimilacija slovenskih izseljencev v novih sredinah je boleča stalnica njihovega življenja. Strah pred izginjanjem slovenstva v novih sredinah jih je stalno spremljal. Z bolečino v srcih so si vedno sami sebi zastavljali vprašanja: Zakaj? Kaj sem naredil narobe?… Tu Slovenci nismo izjema. Strah pred asimilacijo in njeno nevzdržno prodiranje dosega vse priseljenske skupnosti. Navkljub prizadevanju, včasih z neživljenjsko energijo niso v stanju ubraniti svojo narodnostno kulturo pred asimilacijo. Le ta je tukaj, povsod in vedno. Deluje neustrašno, na dolgi rok ji malokdo ubeži.
Nekaj pa jo le zadrži – poroke med člani iste skupnosti. Otrok, ki se rodi v takem zakonu je zagotovilo, da se tu asimilacija umakne, vsaj za nekaj časa. V kraju Jeanne de Arc v severovzhodni Franciji sta v sredini 20.stoletja živeli dve slovenski družini, Pribošek in Perko. Prva je imela sedem sinov, druga pa tri hčerke. Kraj je bil majhen in zato ni bilo nenavadno, da sta se dva mlada iz obeh družin srečala in tudi poročila. Žal ne morem povedati njunih imen, na fotografiji, ki sem jo našel v »kovčku«, nista bili napisani. Toda danes to tudi ni pomembno. Škoda le, da takih porok, ne samo v Franciji, ni bilo več.
Kovček 