Guštanj = Ravne na Koroškem

Železarna Ravne na Koroškem F. Jože Gak2628

Priznati moram, da ko sem kot srednješolec prebiral Prežihovo črtico »Prvi maj«, ne da bi pomislil, ali je kraj Guštanj resničen ali ne. Ime se mi je sicer zdelo tuje toda Koroška je bila daleč od Ljubljane , tako da sem živel v veri, da kraj s tem imenom tudi obstaja. Prežihova oziroma Vorančeva zgodba me je prevzela, morda tudi zato, ker sem tudi sam bil tako nesiguren kot je bil v njej glavni junak. Kakor koli, takrat nisem vedel, da so se Ravne na Koroškem nekoč, v času Prežihovega pisanja , imenovale Guštanj. Šele sedaj , ko brskam po »kovčku« in ko sem našel fotografijo fotoreporterja Večera iz Maribora Jožeta Gala z naslovom »Železarna Ravne na Koroškem«, sem malce s sramom ugotovil, da je Guštanj oziroma Ravne na Koroškem, isti kraj.

Gal je pričujočo fotografijo naredil spomladi 1962. Dan je bil sončen. Tudi članek v Večeru, ki je spremljal fotografijo, je bil poln optimizma. Železarna je takrat za kraj pomenila ogromno, če ne drugega, je dajala kruh več kot 6000 delavcem. Fotografija in opis življenja v železarni oziroma na Ravnah na Koroškem je povsem drugačen , ko jo  je opisal Voranc:

To je bil glas težkih parnih kladiv, ki so butala doli v dolini, kjer je stala velika tovarna. V tej tovarni še nisem bil nikdar in sem jo mogel le od daleč gledati. To sem mogel le, če sem se napotil čez brezov pašnik na drugo stran našega vrha. Toda ni me preveč vleklo k njeni podobi, ker zame ni bila lepa. Bila je črna in sajasta, en sam kup zamazanih stavb, iznad katerih je molelo šest ali osem visokih dimnikov. Iz teh dimnikov se je neprestano valil masten in črnikast dim, ki je zasmrajal celo severno dolino. Vedel sem tudi, da iz teh dimnikov ponoči švigajo plameni, ker sem šel z očetom nekajkrat ponoči v mlin in sem to sam videl. Od tistega časa me je bilo tovarne skoraj strah. Ta črna tovarna je bila tudi še drugače slabo zapisana v mojem srcu. To sem imel od očeta, ki ni maral tovarniških delavcev, čeprav je bil tudi sam delavec. Tovarniški delavci so se od nedeljah pri cerkvi postavljali s srebrnimi verižicami, z velikimi tolarji na lajbičih, z lepimi oblekami, z zelenimi klobuki, za katerimi so se šibili gamsovi repi. Moj oče teh ljudi ni maral tudi zato, ker so večinoma koj začeli nemškutariti, brž ko so povohali v tovarno. Vse to ga je odbijalo od njih, čeprav je bilo znano, da so fužinarji veliki reveži. Toda moj oče je bil takrat gotovo še večji in še bolj zapuščen revež, kakor so bili fužinski delavci, ker je bil poljski delavec.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s