Franceta Močilnikarja , povratnika iz Francije lahko upravičeno postavimo v prvo vrsto tistih, ki so se takoj po koncu druge svetovne vojne prizadevali, da bi se slovenski izseljenci vračali v Slovenijo. Na svoji lastni koži je občutil, kaj vse so morali izseljenci doživeti, da so lahko v tujini užili večji, boljši kos kruha.
Rodil se je leta 1893 v Zagorju ob Savi. Še mlad se je skupaj z mnogimi zavednimi rudarji iz slovenskih premogovnih revirje, takoj po prvi svetovni vojni uprl oblasti stare Jugoslavije, ki je že ob svoji ustanovitvi začela preganjati razredno delavsko gibanje. Leta 1922 je postal član Komunistične partije Jugoslavije in zato takoj občutil maščevanje takratne kraljeve oblasti. Po veliki rudarski stavki leta 1922, zanj v Zagorju in tudi drugod po Kraljevini Jugoslavije ni bilo več dela.
Leta 1924 je odšel v Francijo, v rudarsko pokrajino Pas de Calais in se zaposlil v tamkajšnjih rudnikih premoga. Zavest, da se je treba tudi v Franciji boriti za boljše pogoje delavskega razreda, mu ni dopuščala, da bi v Pas de Calaisu miroval. Kmalu je postal član Komunistične partije Francije. Ko je leta 1928 nastala v Franciji osrednja: kulturno podporna in prosvetna organizacija takratnih jugoslovanskih rudarjev, imenovana »Podporna jednota« se ji je pridružil. V Pas de Calaisu je bil v njej vse do začetka druge svetovne vojne ali njen tajnik ali predsednik. Dalj časa je bil tudi sekretar sindikalne sekcije jugoslovanskih rudarjev pri C.G.T. Aktivno je deloval v organizaciji »Ljudske pomoči«, ki je v letih 1932 – 1939 med našimi rojaki v Pas de Calaisu zbirala denar za pomoč političnim jetnikom v stari Jugoslaviji, kasneje pa tudi za pomoč republikanski Španiji. Med drugo svetovno vojno je bil aktiven član francoskega gibanja odpora proti Hitlerjevi fašistični okupaciji Francije.
Po končni zmagi nad fašizmom leta 1945 je bil predsednik pokrajinskega odbora »Združenja Jugoslovanov v Pas de Calaisu ter član predsedstva Glavnega odbora tega združenja v Parizu.
Leta 1946 se je s prvo skupino izseljencev vrnil v domovino. Dalj časa je bil svetovalec Ministrstva za delo LRS za izseljenka vprašanja, obenem pa je s svojimi bogatimi življenjskimi in strokovnimi izkušnjami pomagal uveljavljati novo delavsko in socialno zakonodajo v takratni Sloveniji oziroma tudi Jugoslaviji.
Bil je med ustanovitelji Slovenske izseljenske matice, član njenega glavnega odbora in prav do smrti tajnik občinske podružnice Slovenske izseljenske matice v rojstnem Zagorju. Za svoja dela pred in po osvoboditvi je bil odlikovan z Redom bratstva in enotnosti 2. stopnje. Zahrbtna rudarska bolezen – silikoza mu je onemogočila, da bi dalj časa užival v čistem zraku zelenega Zagorja. Spomladi 1962 je v ljubljanski bolnišnici, star 69 let, umrl.
Kovček 