V teh težkih časih, ki jih vsi, prav vsi,  te dneve preživljamo, sem začutil, kaj nam, meni zagotovo, pomeni svoboda gibanja. Da se razumemo, v celoti razumem, odobravam in zato tudi spoštujem vse odloke in priporočila oblasti v zvezi z borbo proti korona virusu. Toda omejitev gibanja, tega temeljnega človekovega delovanja, pa me je prizadela. Ker vem, da je to le začasno, nadomestim manjkajoče gibanje z ogledom fotografij iz mojega »kovčka«.

Na prvi, z naslovom Dobrovo v Goriških Brdih, avtorja Joška Dolničarja iz Ljubljane, ki jo je naredil pred 40 –mi leti, je razvidna vsa lepota češnjevih cvetov. V vznožju fotografije se čuti velikost gradu Dobrovo. Njegova okolica pa kaže na sožitje prostora in bivanja prebivalcev, tako »grajskih« kot vaščanov.

V četrtek 27. februarja 2020 smo se študijski kolegi iz FSPN (zdaj FDV) ponovno srečali, da nadaljujemo s projektom sedaj upokojenih študentov, »Od tod smo prišli na študij  v Ljubljano«. To pot smo se predali v roke kolegu Dariju Biščaku.

Darij izhaja s Krasa, iz vasi Gorenje pri Divači. Že na fakulteti se je opredeljeval za Krašovca, kar je po očetu tudi bil. Kasneje pa nam je večkrat in vse bolj in bolj poudarjal tudi »briško kri«, ki jo nosi po svoji materi Silvestri -Silvi,  ki izhaja niz Šmartnega v Brdih.

Njegovo mater Silvo relativno dobro poznam. Ob vsakem obisku pri Dariju v Gorenjah mi je poudarjala svojo  briško poreklo. Toliko bolj še, ko sem začel pogosteje hoditi v Avber in kjer je Silva imela sestro v bližnji vasi Ponikve. Dostikrat ji je ušlo, rekoč,»kaj je meni bilo potrebno iti iz lepih Brd v ta pusti in trd Kras«. Res je , da sta ti dve  pokrajini povsem drugačni;  v Gorenjah se je vse sukalo zgolj okoli železnice. Vsi, ki so bili nekoč zaposleni, so delali na železnici. Brda pa so bila , vsaj zanjo, kot cvetoči vrt.

Darij se je za pripravo in organizacijo tega izleta  res potrudil in nam prikazal Brda v vsej njihovi lepoti. Kot bi želel Ivanu Berniku dokazati, da so njegove Haloze simpatične, da pa so Brada nekaj posebnega, ali pa Jožetu Glazerju-Božotu priznati, da ima sicer mesto Ptuj veliko dušo, da pa tudi Šmartno pridobiva na  vsebini, če hočemo duši, sicer v manjšem obsegu , toda navkljub vsemu. Midva z Rafaelom Šuligojem – Rafkotom sva bila prihranjena glede primerjave najinih krajev. Rafko je doma iz Volč ob Soči, jaz pa iz Ljubljane, točneje blizu sotočja Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice.

Prvi postanek: Branik – kava v lokalu »Pub za vse«

Vedno, ko se spuščamo s Krasa in ko izza Štanjela  zapeljemo pod železniškim podvozom progo Sežana – Nova Gorica in ko še prečkamo most čez reko Branico, se nam dozdeva, da prihajamo v drugi svet. Iz krutega, trdega, suhega in vetrovnega Krasa prispemo v mehko rodovitno goriško pokrajino. Ne vem, če se ta dolina uradno imenuje Goriška, zdi pa se mi da tja sodi. Kakor koli, tudi to pot smo se ustavili na jutranji kavi v lokalu z pomenljivim naslovom – Pub za vse. Lahko si predstavljam, kako bi na to ime lokala reagirala naša profesorica  slovenskega jezika in stilistike na FSPN , žal že pokojna prof. dr. Breda Pogorelec.

Še težje si predstavljamo kako bi na to ime točilnice v hiši, na kateri steni je vzidana njegova spominska plošča, reagiral pesnik Simon Gregorčič, ki je nekoč živel v Braniku. Da pa ima angleški naslov lokala nek smisel, je pokazal majhen detajl, niti ne tako nepomemben. Kavo nam je postregla simpatična točajka, doma iz Dominikanske republike. V odlični slovenščini nam je je poskušala povedati, kakšna je razlika med Haitijem in  Dominikansko republiko.

Drugi postanek klet v Dobrovem.

Tu, v srcu Brd, nas je že čakal kolega Rafael Šuligoj iz Volč pri Tolminu. Rafko, kot smo ga klicali med študije, je ves čas svoje službene aktivnosti ostal zvest Tolminskemu. Doma iz Volč je celo svoje delovno obdobje preživel na Tolminskem. Bil je ključni človek za družbene dejavnosti na občini Tolmin. Tudi sedaj, ko je v pokoju, je aktiven. Ko smo se pripeljali na parkirišče pred kletjo, je imel že razgovor z nekom, ki je prav tako prišel v klet. Kasneje nam je pojasnil. »Saj veš, kot predsednik občinskega odbora Rdečega križa moram vzdrževati stike z vsemi, ki nam bodo lahko kdaj kaj pomagali, ali pa smo jim pomagali mi, ki moramo slediti in spremljati naše napore in vložke«

Točno ob dogovorjeni uri nas je pričakal direktor kleti Silvan Peršolja. O tem, da je Darijin bratranec, sem  že vedel. Skoraj vedno, ko sem bil v Gorenjah pri  njemu na obisku ali pa ko sta me  Darij skupaj z mamo obiskala Avberju, je beseda naletela tudi na bratranca Silvana. Posebej je bila Silvestra, Darijeva mama, rojena 26.decembra 1926, zelo  ponosna na Silvana, sina njenega brata Rubena. Poleg  brata Rubena je imela še sestro Karmelo, ki ima sina Milivoja iz Ponikev.

Zanimivo je, da sta bili obe sestri poročeni na Kras. Silvestra v Gorenje pri Divači, Karmela pa v Ponikve pri Avberju. Obema sta bili oziroma so še Brda zapisana v lepem spominu. Vem, da mi je Darij dostikrat govoril, kako se mama spremeni, ko gre na obisk  v Brda. Tudi sam sem slišal stavek iz njenih ust, ko sem kot Ljubljančan hvalil Kras in mi je ona odgovorila: Kaj Kras , Brda so lepa, kaj je meni trebalo jih zapustiti.

Silvan je imel omejen čas za razlago in ogled kleti.  Ker pa z bratrancem ni imel veliko in pogostih stikov, ni želel spreminjati datuma ogleda kleti. Raje je pohitel. Škoda, da o zgodovini in pomenu te zadruge v Sloveniji premalo vemo. Nastala je iz resničnih potreb okoliških kmetov, da bi na dostojen, predvsem pa kvaliteten način poskrbela za viške grozdja, ki jih Brici tu pridelujejo. Ne more vsak Bric imeti svoje kleti. Pred 70 leti je bil ta napor kronan s uspehom, danes lahko zagotovo trdimo, da je ta klet gibalo in motor  briškega vinogradništva. Seveda smo poizkušali vse dobrote kleti. Avtor tega zapisa pa je seveda bil glavni pokuševalec sokov, ki jih klet prav tako prideluje. Priznati moram, da so bile odlične. In avto je bil v odhodu kar nekaj kilogramov težji, ne samo zaradi buteljk vina.

Tretji postanek: Šmartno

Šmartno, ta biser Brd, je srce te lepe pokrajine. Razumljivo je, da smo si na našem izletu vzeli največ časa prav za ogled te res lepe vasice. V zadnjih letih je tudi deležna  kar precejšnega vlaganja, kar se ka\e tudi navzven. Razumljivo je, da smo na osrednjem trgu – vhodu v staro središče vasi napravili skupinsko sliko, od leve proti desni stojimo: Božo Glazer, Ivan Svetlik, Janez Rogelj, Rafael Šuligoj, fotograf pa je bil seveda naš vodič Darij Biščak.

Na istem mestu je bila pred dvema letoma slikana tudi Darijna mati, takrat se je bližala svoji 90 letnici.

Četrti postanek: Cerkev v Šmartnem.

Ogled Šmartnega pa je imel, vsaj zame, glavni poudarek v spominu na zgodnja otroška leta, ki jih je Darij doživljal, ko je hodil s Krasa na počitnice k »Mežnarjevim«. Tako se je namreč po domače reklo hiši, v kateri se je rodila njegova mati. Potem ko sta  sestri Karmela in Silvestra zapustili Brda in se omožila na Kras, je njun brat Ruben kmalu hišo prodal in se preselil v sosednjo vas Gonjače.  Tako, da smo hišo lahko gledali samo od zunaj. Toda tudi to nam je zadoščalo, da nam je Darij omenil majhen detajl, ki mu je ostal v spominu za celo življenje. Iz kuhinje, ki je imela tudi funkcijo dnevne sobe, se je videlo direktno na oltar sosednje cerkve Sv, Martina. Tako je mali Darij  spremljal mašo kar preko domače mize. Nikoli ni bil deleže nobene prisile oziroma prepovedi v zvezi z obiskom cerkvenih dejavnosti. Verjetno so mu bili tisti zgodnji spomini, ki pa niso bili negativni, zadoščali za njegovo nadaljnjo ideološko usmerjenost.

Peti postanek: obisk pri sestri Peršolje.

Darij je, kot bi imel slabo vest, ker si Silvan ni mogel vzeti več čaša za nas,  vztrajal, da «skočimo » še v Kozano k Silvanovi sestri. Ni nam bilo treba dvakrat reči. V prelepi vasi Kozana smo ob pogledu na Furlanijo premlevali razliko med Brdami in Colijom. Seveda ni nobene, oboje tvorijo prelep kos tega prostora, srecni, da ga lahko uživamo. In upajmo, da bo epidemija korona virusa kmalu minila, da bomo spet lahko potovali.

Nevenka je bila mnogo let računovodja v kleti Dobrovo. Sedaj ko je v pokoju,  se ukvarja s promocijo turizma teh krajev. Delo ji gre dobro od rok. Turizem pozna odlično, Brda pa še bolj. Pravi človek na pravem mestu.

Šesti postanek: razstava  Romane Zorzut.

In v eni izmed zelo lepo urejenih ulic Šmartnega  smo naleteli na galerijo, v kateru je bila razstava slikarke Romane Favier Zorzut. Skoraj nisem mogel verjeti, Romano poznam skoraj trideset let. Živi in dela v Avstraliji. Pred tremi leti sem jo v Albory Wodonga tudi obiskal. Tako toplo mi je bilo pri srcu, ko sem Dariju in prijateljem ter lastnikoma galerije pripovedovalo  o Briki v daljni Avstraliji.

Sedmi postanek: Fižolova večerja ob cesti v Braniku

Dan se je prevešal že proti večeru. Treba je bilo proti domu. Nevenka nas je kmalu prepričala, da nima smisla, da se vračamo  preko Italije. Zjutraj smo še razmišljali, da bi si nazaj grede ogledali še mestece Krmin v Furlaniji. » V Italiji resno jemljejo to pandemijo, nima smisla, da po nepotrebnem izzivate« . Takrat še ni bilo nobenih omejitev na meji z Italijo. Lahko nas je prepričala. Posebej še, ko nam je svetovala, da se ustavimo, če bomo lačni, v gostilni Pri Furlanu v Braniku, ki jo vodi njena bivša sodelavka. Poslušali smo jo in ni nam bilo žal. Bili smo deželni tedna fižolovih jedi. Bodisi smo bili  lačno  ali pa je bila kuhinja res odlična, zelo pohvalno. Darij se je v tej gostilni spomnil detajla iz otroštva. Ko je stric Rubern prihajal na obisk na Kras, je materino povabilo na kosilo vedno zavrnil, rekoc« Sem že jedel, pri Furlanu v Braniku imajo odlične ocvrte kalamare«.

Vožnja proti Ljubljani nam je minila kakor bi trepnil. Nismo veliko govorili. Vsi smo bili z mislimi še v Brdih…

• Spomnim se...