V obdobju Regantovega predsedniškega mandata je SIM začela izseljencem oziroma njihovim potomcem intenzivneje podeljevati štipendije za študij v Ljubljani, saj »rod naših izseljencev v ZDA polagoma odmira, mladino pa je tujina že tako odtrgala od domovine, da jo bo težko doseči čez nekaj let, če tega ne bomo storili zdaj, takoj«, je menil Tomo Brejc.

Poleg štipendiranja potomcev izseljencev je bilo tisto, kar je bilo po mnenju SIM treba storili takoj, tudi posredovanje slovenske kulture in jezika našim ljudem, ki so živeli v tujini in so bili odtrgani od slovenskega kulturnega dogajanja. V ta namen so rojake v Franciji obiskali mladinska godba iz Trbovelj, pevski zbor Svoboda iz Zagorja in skupina ljubljanskega radia, ki je nastopala v priljubljenih oddajah za izseljence.

Leta 1960 je Tomo Brejc med predlogi za ustanovitev osrednjega zveznega organa za reševanje izseljenske problematike omeil tudi predlog za legalizacijo in pravno ureditev položaja nove ekonomske emigracije. Njegova ocena je bila, da je za rojake v tujini ta problem postal politično vprašanje, ki ga ne smemo podcenjevati.

V tem letu so naše izseljence v Latinski Ameriki obiskali predsednik slovenske vlade Boris Kraigher, predsednica Vida Tomšič, članica zvezne vlade Lidija Šentjurc ter sekretar Sekretariata za informacije pri zvezni vladi Bogdan Osolnik.

14. aprila 1961 je SIM praznovala 10. obletnico svojega obstoja ter se preselila v večje in tudi primernejše prostore v Cankarjevi ulici št. 1 v drugem nadstropju v najožjem središču Ljubljane, kjer je še zdaj.

 

• SIM