Včeraj, v sredo 24. junija sem bil v mestu. Tako ljudje iz predmestja še vedno označujemo center Ljubljane. Dolgih 23 let sem delal v Slovenski izseljenski matici, ki je imela prostore v strogem središču Ljubljane, na Cankarjevi 1, v drugem nadstropju, tako da sem dobesedno dihal z mestom. Dobro se spominjam, da je tudi takrat, pred 29 leti v Ljubljani sijalo sonce, mislim, da je bilo celo bolj vroče kot včeraj. Navkljub lepemu in ugodnemu vremenu, se mi je center Ljubljane včeraj zdel prazen, posebej, če ga primerjam s časom pred 29 leti. Verjetno je del tega treba iskati tudi v še vedno delujočem obnašanju pred nevarnostjo ponovnega delovanja corona virusa.
Predvsem pa je name neprijetno delovalo postavljanje ograj po centru mesta. Razumem obnašanje policije in njihovo skrb za nemoten potek večerne proslave. Postavljanje ograj je bil verjetno prekomerno in pretirano. Kakor koli, kot Ljubljančan sem bil užaljen. Nisem bil jezen, mogoče razočaran. Posebej še, ko sem se spomnil na tiste dneve pred 29 leti, ko je Slovenijo obiskalo mnogo izseljencev, nekateri celo prvič. Mnogi so bili celo neznanka za takratne organe, ki so skrbeli za varovanje tistih dogodkov. Vem, kako so bili veseli, ko smo sproščeno hodili po Ljubljani. Tekmovali smo, kdo bo komu in kje plačal pijačo. Lokali so bili polni.
Spomini so leteli na dan: Ko sva z Ivanom Žigonom iz Avstralije zavila iz Župančičeve na Tomšičevo ulico, se je nenadoma ustavil, sklonil in dejal: »Vidiš iz tega okna v kleti smo gledali na ulico«. Začuden sem ga gledal, kajti to okno je sodilo k stavbi Ministrstva za notranje zadeve. Takrat je bila v tej stavbi Uprava za upravno notranje zadeve, mislim, da je še danes. Ni bil jezen, niti ne žalosten. Mogoče sem bil žalosten le sam. Ivana Žigona je bil prepričan, morda naivno, da nikoli več v Sloveniji ne bo nihče zaprt zaradi različnih mnenj ali misli.
Prostori Slovenske izseljenske matice so bili takrat polni izseljencev iz celega sveta, ki so želeli biti priče zgodovinskemu dogodku- rojstvu nove države. Mnogi so bili na obisku v domovini sploh prvikrat. “Nisem želel obiskovati Jugoslavijo, sedaj pa ko je tu Slovenija pa je vse drugače”, so mnogi govorili. Danes so bili prostori popolnoma prazni, nikjer nikogar. Isto je veljalo za prostore Slovenskega svetovnega kongresa, z izjemo ene delavke. Po svoje je dobro, da so prav v tem času oboji dobili nove prostore na Linhartovi cesti, tako, da se lahko najde opravičilo za pasivnost.
Ko sem popoldne prišel domov sem na FB našel zanimiv utrinek dr. Irene Mislej na isti datum. Točneje na sredo 26. junija 1991, ko je Slovenska izseljenska matica v okviru projekta Srečanje v moji deželi otvorila razstavo Stanislava Rapotca, pomembnega slikarja iz Avstralije in dobrega prijatelja Koroške v galeriji Equrna v Ljubljani. Na takratni razstavi je bil predstavljen le ožji izbor njegovih slik iz Koroške in Kostanjevice.
Prav ta razstava pa je bil tudi direkten povod za razmišljanje o posameznih projektih tistega časa, ki so se tikali Slovencev po svetu.
25. junija pred 29 leti je Slovenska izseljenska matica odprla razstavo, do takrat zamolčanega, kanadskega Slovenca, pisatelja in likovnega ustvarjalca Božidarja -Teda Kramolca v avli poslovnega centra na takratni Titovi 52 v Ljubljani. Avtorica razstava je bila dr. Irene Mislej. Spominske fragmente na Božidarja je podal prof. Marjan Tršar. O slikarskem opusu Božidarja Kramolca pa je tekst podal dr. Ivan Sedej. Poslovni sistem takratnega Slovenija Lesa pa je poskrbel, da je bila otvoritev in vse kar je bilo v zvezi z njo, na visokem, tudi gastronomskem nivoju, ki je upošteval različnost slovenske kuhinje.
Dobro se spominjam, da sem moral stavbo Slovenija lesa kmalu zapustiti in hitro oditi v Škofjo Loko. Tam je zvečer Slovenska demokratična zveza Škofje loke v čast nove slovenske države in tisoč osemnajstletnice ustanovitve loškega gospostva, skupaj Svetovnim slovenskim kongresom organizirala slikarsko razstavo Andreje in Marjetke Dolinar iz Buenos Airesa. Obe sta sodili v kategorijo tako imenovanih “političnih ” izseljencev, s katerimi do takrat Matica ni imela oziroma ni smela imeti stikov. Zato je bilo pomembno, da sem bil prisoten na tej otovoritvi. Takratni prvi Minister za Slovence po svetu; dr. Janez Dular je ponosno objavil, da je prav ta razstava prvi kulturni dogodek v samostojni, neodvisni državi Sloveniji.
Pozno ponoči oziroma zjutraj sem se vrnil domov. Čakale so me nove obveznosti v okviru velikega, novega projekta Slovenske izseljenske matice “Srečanje v moji deželi”, ki je presegala okvire same Matice.
Za petek 28. junija 1991 je bila predvidena otvoritev razstave del kiparja, slikarja in grafika Jožeta Stražarja iz Švedske. Slavnostni govornik naj bi bil dr. Janez Dular, minister za Slovence po svetu. Umetnikovo delo pa bi predstavil Pavel Pevec, ravnatelj knjižnice iz Domžal. Otvoritev bi popestril z ljudskimi pesmi vokalno instrumentalni ansambel Koledniki izpod Kamniških planin. Toda vojna se je že začela. Agresija JLA je bila tu in zaradi varnosti, predvsem pa zaradi zaprte ceste Ljubljana-Zagreb smo morali otvoritev razstave odpovedati. Prav tako tudi glavni – osrednji dogodek Srečanje v Moji deželi (bivši Izseljenski piknik), ki naj bi bil konec tedna v Dolenjskih toplicah.
Sploh smo imeli v tistem mesecu celo vrsto prireditev s katerimi smo Sloveniji želeli predstaviti dejavnost tistih Slovencev, ki do takrat niso mogli oziroma niso hoteli delovati v takratni skupni državi.
Naj naštejem samo nekatere:
V mestni galeriji Ljubljana je bila 10. junija 1991 otvoritev pregledne razstave slikarke Bare Remec (1910-1991) iz Argentine.
Isti dan je Svetovni slovenski kongres v NUK-u odprl razstavo Slovenski tisk v zdomstvu po letu 1945.
Verjetno je bila še kakšna, ki se je v tem trenutku ne spominjam. Zame je pomembno, da sem se spomnil na tiste burne in lepe čase v katerih smo se vsi zavedali, da se začenja nov čas. Takrat seveda nisem pomislil, da se bodo vsa ta dogajanja počasi umestila v nov okvir nove države. Ta je taka kot je, boljše nimamo. V izgradnjo le te smo pritegnili tudi ude, ki do takrat niso mogli sodelovati pri njej. Pri dodelavi te že obstoječe države pa se lahko in se moramo zanesti samo nase.
Kovček 