Zgodovina SIM – 18 del: Zakaj tako slabe vezi?

Žugel, Hartman, Seliger2054

Foto od leve proti desni: Franc Žugel glavni tajnik , Jože Hartman predsednik Občnega zbora  in Drago Seliger predsednik Slovenske izseljenske matice.

Na občnem zboru maja 1971 je bil izvoljen peti predsednik SIM Drago Seliger, ki jo je vodil do maja 1979.Pred njim so SIM vodili: Tone Seliškar, Ivan Regent, Zima Vrščaj in Jože Pirkovič. Rodil se je na Vrhniki leta 1926 in že mlad pričel sodelovati v NOG. Po osvoboditvi je v raznih krajih Slovenije deloval kot mladinski funkcionar, vodil slovensko pionirsko organizacijo in bil aktiven v drugih organizacijah. Leta 1952 je diplomiral na Višji politični šoli v Beogradu in leta 1956 na Visoki politični šoli v Ljubljani. Zatem se je posvetil novinarstvu, postal glavni urednik Ljubljanskega radia, nato pa generalni direktor RTV Ljubljana. Za poslanca Skupščine SRS je bil izvoljen v mandatu 1963-1968 in pozneje tudi za delegata Zvezne skupščine SFRJ. Od leta 1968 do 1971 je bil tudi glavni urednik Dela, od leta 1982 do upokojitve pa je bil zaposlen v ZSS. Nepoklicno je urejal tudi revijo Borec. Umrl je v Ljubljani 2002.

SIM je že kmalu ob ustanovitvi 1951 ugotovila, da je starostna doba pionirjev slovenskega izseljenstva zelo visoka. Aktiven del naših izseljencev je ob ustanovitvi matice opešal, tam rojeni slovenski rod pa se je že povsem spojil z njegovo novo domovino in mu je zato rojstna domovina staršev le spomin preteklosti. Že v sredini 20 stoletja je v Ameriki obstajalo neverjetno mnogo nacionalnih organizacij, katerih članstvo sploh ni poznalo več jezika narodnosti iz katere so izšli.

Pa vendar so v teh organizacijah gojili kulturo spoštovanja do države iz katerih so se izselili njihovi predniki.

Ker novega izseljevanja na srečo ni bilo več, je bila glavna naloga SIM  takrat z vsemi sredstvi podaljšati narodno zavest naših izseljencev. Velika večina izseljencev spoštuje in ljubi domovino svojih prednikov ne glede na politično prepričanja. To se je pokazalo med prvo svetovno vojno, zlasti pa med drugo in tudi ob nastanku samostojne Slovenije. Poleg materialne pomoči, ki so nam jo ameriški Slovenci nudili predvsem po koncu druge svetovne vojne, ne smemo prezreti tudi njihove moralne podpore.

Ustanovitelji SIM leta 1950 niso točno vedeli kako imajo sosednje države urejeno skrb za svoje ljudi po svetu, poznali so le situacijo v Italiji. Na prvem občnem zboru je bilo tako med drugim omenjeno, da so italijanski izseljenci živeči v ZDA, angleški in ameriški vladi poslali na 1000 spomenic, glede tripartitne pogodbe, med tem, ko se je od 300.000 izseljenih Slovencev v ZDA na to spomnila le organizacija Progresivnih Slovenk, ki je poslala svojo spomenico v ZDA, pa še ta je to storila ko je dobila namig iz SIM. Tone Seliškar je videl vzrok za mlačnost izseljencev tudi zaradi tega, ker je jugoslovansko poslaništvo premalo zasedeno z ljudmi, ki izseljensko vprašanje poznajo. Kot primer je naštel sledeče:

Leta 1950  je v ZDA živelo okoli 700.000 Hrvatov, 300.000 Slovencev, 100.000 Srbov in nekaj malega Makedoncev. Veleposlaništvo smo imeli v Washingtonu, konzulate pa v New Yorku, Chicagu in San Franciscu .Od vseh diplomatov v zgoraj omenjenih predstavništvih pa smo imeli zgolj dva Slovenca, še več, takratni informacijski center, ki je deloval v Ameriki je imel 16 zaposlenih, izključno Srbe in Hrvate. Razumljivo je, da slovenski izseljenec težko razume srbohrvaščino, oziroma tiska sploh ne bere.

Kot eden izmed razlogov zakaj je SIM premalo uspešna je Seliškar poudaril, da je imela SIM v letu 1951 na razpolago zgolj dva plačana delavca. Rafaelova družba pa je , na primer ,pred drugo vojno imela sedem plačanih delavcev.

Drago Seliger, Ciril Zlobec in Peter Krope v Sydneyu1374

Foto: Drago Seliger skupaj z Cirilom Zlobcem na obisku v društvu Triglav v Sydneyu. Na desni takratni predsednik Triglava Peter Krope.

V tem času je občni zbor SIM sodelovanje s starimi izseljenskimi organizacijami, ki je bilo v preteklosti zelo uspešno, sklenil razširiti na nova slovenska društva, ustanovljena po 2. svetovni vojni kot rezultat novih migracijskih gibanj.

To dejstvo je bilo pomembno, kajti Kulturna skupnost Slovenije (KSS), eden glavnih financerjev takratne  dejavnosti SIM,  se je odločila, da gostovanj naših narodnozabavnih ansamblov med izseljenci in zdomci finančno ne bo več podpirala. Na SIM pa smo se zavedali, da je ta oblika kulturne dejavnosti, glede na izobrazbo naših ljudi v tujini, najsprejemljivejša in zaradi masovne udeležbe na takih prireditvah močan stimulans za samoorganiziranje.

 

Drago Seliger Sydney078

Foto: Drago Seliger sedi v prvi vrsti ( peti z desne) na gostovanju ansambla Lojzeta Slaka 1972 v Sydneyu

Poleg sistemsko še ne dokončno urejenega vprašanja financiranja dejavnosti pa so SIM materialno prizadele tudi nekatere spremembe zakonskih predpisov. V maju 1972 je Zvezni izvršni svet spremenil odločbo, tako da organizacije, ki izvažajo knjige in gramofonske plošče, ne bodo imele več pravice do 100% retencijske kvote, ampak samo do 20%. S tem določilom bi SIM izgubila večji del deviz, s katerimi je financirala svojo kulturno-prosvetno dejavnost v tujini. Na prošnjo, ki jo je SIM vložila pri Zveznem izvršnem svetu, je bila ta odločba pozneje ukinjena.

Še teže je SIM prizadela novela Zakona o prometu blaga in storitev s tujino, ki je ukinila 56. člen tega zakona. Po tem členu je namreč SIM imela pravico, da vsako leto dobi od Sekretariata za zunanjo trgovino dovoljenje za izvoz določene količine knjig, gramofonskih plošč ter izdelkov narodne obrti našim izseljencem in njihovim organizacijam.

Med največjimi akcijami v letu 1972 moramo vsekakor omeniti obisk delegacije SIM z ansamblom Lojzeta Slaka v slovenskih naselbinah v Avstraliji. Koncerte je obiskalo 8.000 ljudi. Člani delegacije SIM so imeli veliko priložnosti, da vzpostavijo stike z društvi in posamezniki, na katerih je pozneje slonelo sodelovanje med SIM in 20.000 Slovencev obsegajočo skupnostjo v Avstraliji. Uspehi te turneje so se kmalu pokazali: rojaki iz Avstralije so v večjem številu začeli obiskovati domovino, naročali so knjige, plošče in drugo kulturno gradivo. Število naročnikov Rodne grude se je skoraj podvojilo in društva so naročila veliko kulturnega blaga, po katerem prej skoraj ni bilo povpraševanja.

Obisk delegacije SIM je tudi sicer poživil delo društev, predvsem tistih, ki v zadnjem času niso bila več tako aktivna, ustanovila pa so se tudi nova. Oživelo je zanimanje za ustanavljanje slovenskih šol.

V decembru leta 1972 je SIM posredovala pri Hokejski zvezi Jugoslavije in Odbojkarski zvezi Slovenije, da sta v Sloveniji organizirali več prijateljskih tekem z odbojkarji in hokejisti člani SŠD Slovenija iz Toronta v Kanadi.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s