Na občnem zboru SIM leta 1983 je bil za predsednika izvoljen Matjaž Jančar in jo vodil do decembra 1986. Rojen je bil leta 1940 v Ljubljani. Po poklicu je bil diplomirani pravnik. Najprej je delal v mednarodnem odboru slovenskih sindikatov, nato je bil zaposlen v konzularni službi jugoslovanskega konzulata v Stuttgartu, kjer se je srečal z mnogimi vprašanji in problemi naših delavcev na t. i. začasnem delu v tujini. S prizadevnostjo in velikim posluhom za reševanje dnevnih problemov naših delavcev v Nemčiji se je zapisal med tiste uslužbence diplomatsko konzularnih predstavništev, ki so svoje delo opravljali vestno, življenjsko, in so mu bili naši delavci in rešitve njihovih problemov na prvem mestu, tj. pred politično-kariernimi nalogami takratne diplomacije. Pozneje je postal vodja konzularnega oddelka jugoslovanske ambasade na Dunaju. Po vrnitvi v domovino je bil svetovalec v Predsedstvu SR Slovenije, zadolžen za mednarodne odnose. Deloval je tudi kot predsednik koordinacijskega odbora SZDL za vprašanja naših delavcev na začasnem delu v tujini.
V drugi polovici osemdesetih let je bil zadnji jugoslovanski generalni konzul v Clevelandu. Ob razpadu Jugoslavije je bil iz Slovenije prvi med visokimi uradniki v Zvezni vladi, ki je takoj jasno izrazil svoja stališča do osamosvajanja Slovenije. V samostojni Sloveniji je postal eden izmed kreatorjev slovenskega zunanjega ministrstva. Bolezen mu je preprečila, da bi nastopil službo slovenskega veleposlanika v Avstraliji. Umrl je leta 1996 v Ljubljani.
Ustvarjalni delež slovenskih izseljencev v njihovih novih domovinah je danes bolj ali manj priznan. Včeraj je bil manj, kakor je danes, jutri pa bo morda še bolj, kot je danes. Njihov trud je bil velik, veliko znoja in tudi krvavih žuljev je ostalo v westfalskih rudnikih, v ameriških železarnah, v kanadskih gozdovih, na izkrčenih argentinskih poljih. Današnji razvoj in blagostanje v novih deželah v veliki meri sloni tudi na trpljenju in odpovedovanju naših pogumnih ljudi, ki so se skupaj z drugimi delavci, kmeti, rudarji borili za svoj in za boljši skupni jutrišnji dan. Še vedno najdemo ljudi slovenskega porekla na vseh celinah sveta. Med njimi so tudi že učitelji in raziskovalci, pa zdravniki, pisatelji, inženirji in politiki, trgovci in umetniki in celo vojaki. Nekateri so že tretji, četrti, peti rod, katerega predniki so v 19. in 20. stoletju prišli iz Slovenije v nove dežele. Mnogi med njimi še vedno čutijo vez z domovino – s svojo ali z domovino svojih prednikov, drugi hitijo pred pozabo odkrivati koprene, ki jih ločujejo od izvora, iščejo pot k svojim koreninam, tudi k znanju slovenskih besed, tretje zanima tudi naš današnji gospodarski in družbeni razvoj, možnosti naše turistične ponudbe, možnosti poslovnega in znanstvenega sodelovanja.
Usmeritve takratnega Predsedstva RK SZDL Slovenije pri izvajanju politike skupnega slovenskega kulturnega prostora so upoštevale poleg vseh drugih delov slovenskega naroda tudi slovensko izseljenstvo, ki je integralni, bistveni in nepogrešljivi del slovenske ustvarjalnosti in kulture. To dejstvo je zahtevalo usklajeno in odgovorno delovanje naše družbe, zahtevalo je kar največjo odprtost naših meja, prav tako pa tudi vlaganje večjih sredstev, ki do tedaj v primerjavi z drugimi kategorijami ustavnih obvez niso predstavljala pomembne postavke.
SIM se je odločila, da bo postopoma intenzivneje in načrtnejše pokrivala določena področja, ki jih je dotlej obravnavala le v okviru možnosti ali določenega interesa. Odločila se je, da bo še načrtneje spremljala področje znanstvenega in gospodarskega sodelovanja z izseljenci in njihovimi potomci in bo tudi na tem področju skušala dajati še več pobud za medsebojno povezovanje. Za razvoj “etničnega turizma” je bila s pomočjo strokovnjakov ljubljanske univerze že pripravljena celovitejša ponudba za tako imenovani “heritage tours“, ki so zlasti potomcem izseljencev povabilo za kvalitetnejše spoznavanje značilnosti in lepot domovine njihovih prednikov.
Po nekaj letih dogovorov med SIM in GZS o možnostih povezovanja izseljenskega, gospodarskega in siceršnjega potenciala z našimi interesi, obstaja prvi projekt, predstavljen v Avstraliji že leta 1985, ko smo poleg kulture predstavili tudi turistične zmogljivosti Slovenije. Slovenske dneve v Avstraliji je SIM pripravila v sodelovanju s slovenskimi izseljenskimi društvi in obema koordinacijskima odboroma izseljencev v državah New South Wales in Victoriji, potrebna pa je bila tudi pomoč naših diplomatsko konzularnih predstavništev in avstralskih uradnih institucij. Sodelovali so še Moderna galerija, Viba film in Center za turistično in ekonomsko propagando GZS, Kompas ter JAT.
Ta doslej največja akcija SIM v tujini je bila ocenjena kot zelo uspešna, saj je omogočila vpogled v različna področja slovenskega sodobnega življenja in splošnega slovenskega kulturnega in narodnostnega razvoja v okviru jugoslovanske skupnosti. O slednjem je na željo izseljencev večkrat predaval predvsem dr. Matjaž Kmecl, takratni predsednik Republiškega komiteja za kulturo.
Ob novem letu smo vsem večjim slovenskim izseljenskim društvom, časopisom in radijskim uram poslali “novoletno pismo“, v katerem smo jih seznanili z našimi načrti za prihodnje leto in jih povabili k sodelovanju. Izkazalo se je, da je tako “množično komuniciranje” vsaj enkrat letno zelo koristno, saj na ta način vzdržujemo tudi stike z društvi, s katerimi si sicer manj dopisujemo. Obveščanje o našem delovanju pa je vendarle pomembno.
Skrb za mlade generacije v izseljenstvu je bila opredeljena v tezi, da bi se morala vsaj delno izenačiti skrb Slovenije za ohranjanje slovenščine med otroki delavcev na začasnem delu v tujini in skrb za urejanje tega vprašanja med generacijami potomcev slovenskih izseljencev.
Kovček 