Marcinelle je del valonskega mesta Charleroi v belgijski provinci Hainaut. Do leta 1977 je obstojal kot lastna občina, sedaj pa je že del Charleroi. Danes je poznan kot rojstni kraj svetovno znanega stripa Dupuis. V Marcinellu je živelo veliko priljubljenih ustvarjalcev teh francosko belgijskih stripov in zato je mesto , znano kot stripovska šola »Marcinelle« .
Ko pa so, pred drugo svetovno vojno, v njem živeli, skupaj z mnogimi ostalimi narodnostnimi, tudi Slovenci, pa je bil kraj poznan po rudarstvu.
Danes objavljamo fotografijo Jugoslovansko pevskega društva »Planinka«, ki je izšla v Tedenskih slikah, dne 23.maja 1940, kot priloga časniku Domovina. To je tudi ednini slikovni dokaz o obstoju tega pevskega zbora, ki ga ima Združenje slovenska izseljenska matica. V maju 1940 je pevski zbor deloval v naslednji sestavi: Vinko Mestnik, Albert Trinkaus, pevovodkinja Ema Verbovšek, Ant
on Verbovšek, Ivan Pečovnik, Rudolf Moškotovec, Franc Umek, Franc Zajko, Franc Knaps, Alojz Škore in Alojz Kovač .
Kraj Marcinelle pa je na žalost postal svetovno znan po veliki rudarski katastrofi,ki se je zgodila 8.avgusta 1956.
Tega dne zjutraj je požar v rudnikih Marcinelle povzročil 262 žrtev. V času incidenta je v premogovniku Bois du Cazier, delalo 274 rudarjev. Rudarski vagon, ki je bil nepravilno nameščen v kletki dvigala, je udaril v oljno cev in električne kable, ko se je dvigalo začelo premikati. To je povzročilo požar, ki je ujel rudarje, ki so delali v spodnjih galerijah. Od 274 ljudi, ki so delali to jutro, jih je preživelo le dvanajst. Večina žrtev so bili priseljenci. Med žrtvami je bilo 136 Italijanov, 95 Belgijcev, osem Poljakov, šest Grkov, pet Nemcev, pet Francozov, trije Madžari, en Anglež, en Nizozemec, en Rus in en Ukrajinac. Glede na to, da je bilo med žrtvami daleč največ Italijanov, lahko s strahom pomislimo nato, da so bili med njim tudi Slovenci. V tistih časih je iz Benečije delalo v Belgiji ogromno število Bnečanov, med njim je bilo veliko Slovencev seveda z italijanskim državljanstvom
Reševalne akcije so se nadaljevale do 23. avgusta, ko je dokončna sodba prišla iz ust reševalca: “Tutti cadaveri!” ( Vsa trupla ). Zaradi te nesreče je Italija zahtevala boljše delovne pogoje za italijanske delavce v Belgiji. Belgija pa se je po tej nesreči odločila, da bo bolj aktivno zaposlovala tuje delavce tudi iz drugih držav, in ne samo iz Italije.
V tožilstvu, ki je prišlo do tega, je prvostopenjsko sodišče 1. oktobra 1959 oprostilo vse obtožene. Vložena je bila pritožba in 30. januarja 1961 je sodišče upravitelju rudnika izreklo šestmesečno pogojno zaporno kazen in 2000 belgijskih frankov globe (kar bi danes znašalo 300 EUR ) in druge obtožene oprostila.
Katastrofa je za seboj pustila tako zapuščino, da je bila izbrana kot glavni motiv za spominski kovanec leta 2006: 50-letnice katastrofe “Bois du Cazier” pri kovacu Marcinelle, vredna deset evrov . Na sprednji strani je portret rudarja, v ozadju pa rudnik “Bois du Cazier”.
Kovček 